Mateja J. Potočnik

»Prihajam iz Ukrajine, v Sloveniji živim štiri leta. Zaradi vojne sem bila prisiljena zapustiti svoj dom in začeti znova. V enem samem dnevu se mi je življenje obrnilo na glavo, a sem našla moč za prilagoditev novi državi: naučila sem se jezika, si našla delo in postopoma zgradila novo življenjsko pot. Očitno ljudje zmoremo veliko več, kot si mislimo,« pravi 59-letna Viktorija, močna in topla ženska, ki zna tudi v najtežjih okoliščinah najti svetlobo.

##PAIDBREAK##

Viktorija dokazuje, da nikoli ni prepozno. Strinja se s pregovorom, da neumen človek živi, kjer se je rodil, pameten pa tam, kjer mu je lepo. In njej je zdaj lepo v Sloveniji. Neznansko je srečna, da se je tu pridružila hčerki in vnukinji, s katerima živijo skupaj. Njihov topli in povezani dom z nasmehom imenujejo zveza 3G – zveza treh generacij, ki temelji na podpori, spoštovanju in ljubezni. Sicer pa v Viktorijinem življenju ni manjkalo preizkušenj: mož ji je zelo zgodaj umrl in je tako otroka vzgajala kot samohranilka. »Skupaj smo šli skozi 'ogenj in vodo', zato je naša družina danes še posebej povezana in močna,« ponosno pove. Težko ji je, ker nima ob sebi obeh otrok. Njen sin z družino – ženo, dvema hčerkama in sinom – trenutno živi v drugi državi in se zaradi določenih okoliščin še ne morejo srečevati. Se pa redno slišijo in tako ostajajo povezani.

Simpatična Viktoria se je dobro privadila slovenskemu okolju. Našla si je službo v Deos Trnovo, sodelavci so jo lepo sprejeli in ji pomagali tudi pri učenju jezika. »V Slovenij ni težko preživeti, če si priden in skromen. Ko pa se povežeš s svojimi družinskimi člani, te nič ne more ustaviti,« pravi in dodaja, da je njeno življenje polno preprostih, a dragocenih trenutkov: uživa v družinskih večerjah, sprehodih po gozdu, pohodih v gore in potovanjih. Zanjo je to novo življenjsko obdobje – lahko bi rekli, da se ji je po 55. začelo novo življenje.

Ponosna babica štirih vnukov, ki njeno življenje polnijo s smislom, veseljem in upanjem, si je uresničila že marsikatere sanje. Njena najbolj srčna želja pa ostaja  enaka – nekega dne znova zbrati vso svojo družino za eno mizo.

Nasvet frizerke in mojstrice ličenja

»Od nekdaj sem skrbela zase. Hodila na manikiro, bila pobarvana in postrižena. Ukrajinke smo znane po tem, da smo rade lepe in znamo tudi z malo denarja narediti čudeže. Ko sem prišla v Slovenijo, je bil zame največji izziv dobiti frizerja, ki bi me znal dobro postriči na kratko. Zamenjala sem jih kar nekaj in šele zdaj, na preobrazbi, sem končno postrižena, kot si želim,« je povedala Viktoria.

»Ko sem prišla v Slovenijo, sem se nehala ličiti. Delo v kuhinji tega namreč ne omogoča. Edino, kar sem si dala narediti, so tetovirane obrvi,« je Viktoria povedala mojstrici ličenja Manci Maselj. Ta ji je najprej nanesla tekoči puder, nato pa oči obrobila s kajalnim svinčnikom in ga zabrisala s senčilom v vijoličnem odtenku. Malce ji je še popravila obrvi, na koncu pa z rdečo šminko poudarila usta.

revija Jana