Robert Balen

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Imate tudi vi kakšne stare grehe? Ste grešnik?

Vsak človek ima grehe. Kdor trdi, da jih nima, se bodisi ne pozna dovolj dobro bodisi se ne spomni dovolj iskreno. Tudi sam sem naredil napake, ki sem jih pozneje poskušal bolj ali manj uspešno popraviti, kakšna pa je tudi ostala in se spremenila v greh. Na to nisem najbolj ponosen, ampak pomembno je, da se iz takih grehov kaj naučim in naslednjič naredim drugače ali bolje. Ne bi ravno rekel, da sem zaradi tega grešnik, ker so grešniki tisti, ki napake in grehe nekritično ponavljajo.

Estrada

Urška Klakočar Zupančič: Bor je hitro in spretno podrl moje zidove

Osrednja misel vaše pesmi je, da se človeku tisto, kar daje drugim, nekoč vrne. Je to vaša filozofija? Kako se to kaže pri vas v praksi?

V življenju smo vsi bolj kot ne spoznali, da to, kar dajemo, tudi prejmemo. Ko smo radodarni in hvaležni, se nam to vrne. Kadar smo nespoštljivi ali celo zlobni, se nam prav tako vrne. Slej ko prej vsakdo v življenju poravna svoje račune. To ni moja filozofija, ampak kar naravna zakonitost iz kvantne fizike. Nekateri to imenujejo tudi zakon privlačnosti. Torej, pozitivno privlači pozitivno in negativno privlači negativno. To se nam dogaja vsak dan, tudi meni, čeprav, priznam, tega vedno ne zaznam. Včasih imam občutek, da je vse slabo, potem pa se spomnim na vse dobre stvari, ki jih imam v življenju, in sem zanje hvaležen. (nasmešek)

Videospot ste snemali na gradu Sevnica. To prizorišče je povezano tudi z vašo partnerko Urško Klakočar Zupančič, kajne? Sta večkrat na tem gradu?

Urška je zelo navezana na sevniški grad, saj ga povezuje s svojim otroštvom, opisovala pa ga je tudi v svoji prvi knjigi Gretin greh (spet greh, hehe). Priznam, da na gradu nisem bil velikokrat, saj sva z Urško zaradi številnih obveznosti redko v Sevnici. Čeprav sam nisem ravno ljubitelj zgodovine, me je sevniški grad fasciniral, ker je izredno lepo ohranjen, obnovljen, ima gotske korenine in renesančno obleko, stoji pa na strateški točki nad starim delom mesta. Posebej je zanimiva zgradba pod njim, Lutrovska klet, v kateri so ohranjene freske iz 16. stoletja, klet pa je takrat služila protestantom za maševanje. V tej kleti smo snemali videospot in poseben občutek je bil stati na mestu, kjer naj bi svoj mir in navdih iskal tudi prvi prevajalec biblije v slovenščino Jurij Dalmatin.

Bi lahko rekli, da ste ob Urški našli svoj glas? To mislim malo metaforično, pa tudi dobesedno, saj zdaj tudi pojete. Je torej ob pravi podpori človek pogumnejši in si upa tudi po novih poteh?

Seveda. Prava podpora sicer ne pomeni, da te nenadoma ni več strah, ampak spremeni odnos do strahu pred nečim novim. Ko veš, da nekdo stoji ob tebi, si upaš stopiti tudi tja, kjer še ni poti ali pa so ovire in ovinki. Tega ne storiš zato, ker nenadoma postaneš neustrašen, ampak ker se zavedaš, da ti ni treba vsega nositi sam. In prav takrat se pogosto začnejo najpomembnejše poti v življenju – tiste, na katere si sam morda ne bi upal stopiti. S petjem pa sem, moram kar priznati, presenetil tudi sebe, ker sem bil doslej vedno samo spremljevalni vokal. Zagotovo sem s tem stopil iz svoje cone udobja.

Vaše življenje je danes zelo drugačno, kot je bilo pred dvema letoma. Namesto s skupino ste na samostojni glasbeni poti, po ločitvi ste si ustvarili nov dom. Desetletja ste bili v eni zvezi in enem bendu, potem pa očitno pride v življenju trenutek, ko se vse obrne na glavo.

Morda je to ena največjih življenjskih resnic – da lahko človek desetletja živi v prepričanju, da pozna svojo pot, ki je nespremenljiva, potem pa se nekega dne znajde na križišču. Dolga zveza, skupna glasba in zgodovina …, vse to človeka zaznamuje, vendar ga ne zaklene v preteklost. Začne se novo poglavje, ki ni nujno najlažje, zagotovo pa je bolj nepredvidljivo in morda zato tudi bolj živo.

revija Jana