Dominik Vrčon

Dobiva se v njegovi »dnevni sobi«, lokalu blizu doma, kjer se rad ustavi, poklepeta s prijatelji in kuje nove glasbene načrte. Čeprav je nedavno brez velikega pompa stopil v osmo desetletje, je jasno, da ga leta prav nič ne upočasnjujejo. Nasprotno – poln je idej, projektov in veselja do ustvarjanja. Oto je eden tistih umetnikov, ki se formalno lahko upokojijo, a jih glasba nikoli ne izpusti. Njegova zgodba je oda vztrajnosti, hvaležnosti, neugasli radovednosti in globoki ljubezni do življenja.

Ne pravijo zaman, da se izjemni ustvarjalci upokojijo samo formalno, medtem ko njihov opus traja in traja in je z leti čedalje širši, tako kot se pač bogati in žlahtni njihova umetniška kilometrina. Vrhunske umetnike je zato nesmiselno spraševati o upokojitvi ali slovesu od odrov. Rolling Stonesov, Toma Jonesa, Roda Stewarta in drugih svetovnih veličin nihče ne potiska v pokoj; še vedno razprodajajo stadione in oboževalci množično romajo na njihove koncerte. Med take glasbene velikane spada tudi Oto, ki je prve dni januarja praznoval sedemdeseti rojstni dan.

Estrada

Vili Resnik: Kot otrok revnih staršev se je moral vedno dokazovati

Rad obdaruje druge

»Okrogla obletnica je samo številka, pomembnejše je počutje. Hvaležen sem, da sem zdrav, v dobri kondiciji, željan ustvarjanja in odrov. V letu, ki se je ravno začelo, me čaka veliko stvari, tako zasebno kot glasbeno. Okrogla številka pa mi daje zagon. Zelo sem vesel, da bom lahko svoje oboževalce bogato obdaril s četvernim albumom sedemdesetih studijskih posnetkov Moj zlati portret, na katerem bodo vsi moji hiti, ki so izšli od leta 1971 do 2025. Izšel bo tudi avtorski prvenec Rapsodija 9 sosede, mlade pesnice in učiteljice joge Darje Furek, ki mi je že pred časom pokazala svoja krasna besedila ter me povabila, ali bi jih uglasbil.

Na tem albumu poje pesmi deset pevcev, poleg mene Uroš Cingesar, izvoljenec Tinkare Kovač. Skupaj se bomo podali na turnejo po Sloveniji. Obnovili smo New Swing Quartet, v vlogi baritonista se mu je pridružil novi član Mike Orešar, ki ima svoj studio v Črešnjevcu v Slovenski Bistrici, ki je kot nalašč za ustvarjanje novih pesmi,« zadovoljno pove Oto, ki letos z Alpskim kvintetom praznuje še en jubilej – 60. obletnico delovanja. Z Oberkrainerji, kot jim pravijo, še vedno veliko igrajo v tujini, zdaj pa pripravljajo jubilejno turnejo.

Dominik Vrčon

Njegova bo Poletna noč

Že to je veliko stvari, vendar kleni Oto izstreli še vročo novico: njemu bo letos posvečena imenitna Poletna noč, s katero se bo 29. junija na Kongresnem trgu začel tradicionalni Festival Ljubljana. »To bo velika reč, najboljši slovenski pevci bodo peli moje pesmi ob spremljavi velikega orkestra, na koncu pa se jim bom pridružil še sam. To je velika čast, obenem pa ogromno dela, izbrati in pripraviti vse te pesmi,« razlaga maestro, ki je v odlični kondiciji.

»Najbolje jo obdržiš tako, da nenehno delaš. Da nimaš premora in je potem ni treba obnavljati. Včasih je tudi naporno, vendar za to sem se odločil. Če bi vse seštel, bom v letošnjem letu imel sto petdeset terminov. Na srečo mi glas dobro služi. Z leti se mi je barva nekoliko znižala, pri višinah ni še nič hudega, četudi kdaj malce manj uporabljam visoke glasove. Pridobil pa sem v basovski legi in to mi zelo prija. Ko si mlajši, bolj 'piskaš', znižano barvo imajo predvsem ženske raje,« se muza Oto, ki si ni nikoli mislil, da bo zgradil tako dolgotrajno in uspešno kariero.

Estrada

Jan Plestenjak v vsej svoji človeškosti: Boli? Seveda boli!

Analogni človek črno-belih časov

»Če bi mi v mladosti kdo napovedal toliko pesmi in odrov doma ter po svetu, bi ga verjetno nekam poslal. Živel sem za trenutek in sledil občutku. Pustil sem, da so stvari tekle spontano. Sem še iz črno-belih časov, ko je bil radio glavni medij in televizija še v povojih. Radio je bil alfa in omega, zasebnih medijskih podjetij ni bilo. To si je v današnjih časih, ko je vsega preveč, tako klasičnih kot modernih medijev, težko predstavljati. Takrat pa je imel radio svoj orkester, nastopali smo na glasbenih festivalih, na katere smo bili povabljeni. Imeli so ekipe ljudi, ki so podpirale glasbenike – od studia, piscev, orkestra. Podobno je bilo na televiziji.

Ker so želeli kakovostne vsebine, so še dodatno naročali pesmi in tako smo imeli vedno veliko dela. Dobil si naročilnico in delal. Ko si bil enkrat v teh vodah, si jih težko zapustil. Podpirala te je ekipa nadvse strokovnih ljudi. Danes je glasbenikom veliko teže, saj morajo za vse poskrbeti sami in to tudi plačati. Od nastanka pesmi do njene promocije so prepuščeni sami sebi. Vse je postavljeno na kocko, bo ali ne bo. V mojih začetkih in zlatih letih slovenske popevke pa je bilo ustvarjanje pesmi brezplačno, kar je res velikanska podpora. Zdi se mi, da je mladim glasbenikom kljub obilici tehnološke podpore danes teže uspeti,« pravi Oto, ki, čeprav je še iz analognih časov, računalnik obvlada ravno toliko, da z lahkoto ustvarja nove pesmi. Od leta 1982 se namreč ukvarja tudi s produkcijo. 

Design Photography

Poplave pisem

»Lahko me peljete v staromoden studio, pa bom znal ustvarjati v njem, ali pa v modernega z računalnikom. Slednjega sem se dosti pozno priučil, saj me to ni zanimalo, družbena omrežja me še zdaj ne, vendar vem, da so nujna za obveščanje. Na srečo imam prijatelje na agenciji in založbi, ki objavljajo na omrežjih namesto mene,« prizna pevec in doda, da se je spremenilo tudi komuniciranje z oboževalkami. Dolga leta je na njegov naslov prihajala reka pisem in dopisnic. Ženitnih ponudb sicer ni bilo, zato pa toliko več pozdravov in lepih želja. Nekaj časa je imel tudi svoj klub oboževalcev, vodil ga je eden od menedžerjev, da je imel pregled nad vsem. Sam se je namreč posvečal glasbi in je moral biti dobro organiziran, da mu je uspelo vse uskladiti.

Kameleon

Oto se z lahkoto sprehaja med različnimi žanri. Zna začutiti, kaj od njega želi občinstvo, in ji to dati. »Večinoma pravijo, da je treba odkriti svoj slog in stati za njim. Jaz sem mnogoživka, različno občinstvo želi različne pesmi in rad jim jih dam. Vse življenje – razen kratke epizode, ko sem bil zaposlen pri Dušanu Uršiču na Radiu Dur – sem svobodnjak. Nad tem se nisem nikoli pritoževal, vseeno pa bi bilo lepše, če bi nam ta glavni dovolili, da bi lahko še naprej delali in izstavljali račune. Zdaj, če to delamo, nam trgajo od penzije. Ko sem spraševal politike, kdaj bodo spremenili zakon, da bi bilo ugodneje za nas, ki radi delamo, so samo zmajevali z glavo.

Hvaležen sem, da sem dočakal pokojnino. Višina ni toliko pomembna kot to, da jih dobiš čim več, saj to pomeni, da si zdrav in dobro,« pove glasbenik z izjemnim opusom več kot 530 avtorskih pesmi. Med svoje klasike šteje pesmi Mati, bodiva prijatelja, Slovenija, Ciganska kri, Vse je lepše, ker te ljubim, Tvoje solze … »Včasih po dolgem času slišim kakšno, ki je že zelo stara, in mi je prijetno pri duši. Tudi kadar naredim kaj novega, je fino, da se vrti. Vedno prisluhnem, ali smo naredili dobro,« se muza glasbenik, ki je hvaležen za podporo družine. Najbolj pa za to, da se mu je izpolnila želja in je, sicer šele v šestem desetletju življenja, okusil čare starševstva.

Glasba

Senidah, ki ostaja neuklonljiva kljub težkim preizkušnjam

Ela in Ana sta pravi čudež

»Bilo je briljantno, kot da bi se še sam na novo rodil. Ob njunem rojstvu pred sedemnajstimi leti sem si mislil, da bo življenje drugačno, in res je bilo. Na začetku sva bila z ženo nevešča ravnanja z dojenčkoma, zato smo šli za nekaj mesecev k tašči; zelo nama je pomagala. Ko smo se stabilizirali, pa smo se vrnili v naše stanovanje,« razlaga glasbenik in doda, da sta Ana in Ela krasni punci. Vsaka ima svojo voljo in zlahka si ga ovijata okoli prsta. Drugo leto ob takem času bosta polnoletni, obiskujeta umetniško gimnazijo in sta precej zaposleni s šolo. Obe zelo radi pojeta, ponosni oče pravi, da se mu zdi, da sta znali prej peti kot govoriti. Kot otroka sta oboževali pesmi Elde Viler, nato sta uživali ob skladbi Čebelar –  Oto jo je priredil posebej zanju in so jo skupaj posneli, nekajkrat pa so tudi skupaj stali na odru, na kar je zelo ponosen.

Nasveti

Najljubši recept Elde Viler: Pašta fižol po receptu naših non

Brbre

Bolj prijatelj kot oče

»Res sta krasni punci. Bolj sem njun prijatelj kot oče. Veliko se pogovarjamo in opažam, da se jima prijateljsko veliko laže približam, kot če bi bil avtoriteta. Ne poskušam ju vzgajati, le vsake toliko opozorim, če je to potrebno. Vidim, da to veliko bolj zaleže, kot če bi ju v kaj prisiljeval ali jima kaj dopovedoval. Seveda jima bova z ženo pustila, da si sami izbereta svojo pot,« razlaga glasbenik, ki ima veliko obveznosti, prav tako pa tudi njegova žena, ki je profesorica violine v Kranju. In ker sta dvojčici zelo samoiniciativni za šolo, brez priganjanja opravita vse obveznosti in imata krasne ocene, jima z lahkoto pusti tudi čas, ko uživata v trenutkih brezdelja.

Glasbenik še prizna, da ima pri domačih opravilih še veliko prostora za napredek, predvsem pri kuhanju, ki ga ne obvlada. Ker tega ni nikoli počel, v izogib zasmrajene kuhinje to prepušča nadvse spretni ženi. Okrogli rojstni dan je preživel na odru, tudi dan prej. Za družino ni pripravil posebnega praznovanja, saj se z ženo rada dogovorita za praktične stvari; nobeden od njiju ne mara presenečenj. Z družino in prijatelji pa so se nekaj dni pozneje zbrali na Vranskem.

Ljudje

Alfi Nipič: Čistuni so se zgražali, mladina me je častila

Deset minut mrtev

»Več od vseh daril mi pomenita kondicija in zdravje. Do leta 1984 sem vzdrževal normalno težo, potem pa sem se malo razširil in odtlej moja teža ves čas niha. Zadnja leta sem kar zadovoljen, še posebej po tem, ko sem pred slabimi štirimi leti čudežno preživel infarkt. Koncert v Rogaški Slatini smo izpeljali kot običajno, na koncu pa me je zvilo. Na srečo so mi hitro pomagali in me odpeljali v bolnišnico v Maribor, nato pa še v Ljubljano. Deset minut sem bil mrtev, a se je očitno tisti tam zgoraj odločil, da na Zemlji še nisem naredil vsega. V prsih imam zdaj aparat – defibrilator in srčni spodbujevalnik, s katerim sem brezskrben,« pove glasbenik in brez zadrege prizna tudi, da ne mara sivih las. Veliko bolj zdravega, čilega in z več energije se počuti s črnimi, zato gre občasno k frizerju in uredi še to. In potem spet hiti v studio ter na odre.

revija Jana