Mateja Potočnik

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

»Med odraščanjem v prekrasni dolenjski vasici Paha si niti v najdrznejših sanjah nisem mislila, da bom enkrat v prekrasni narodni noši stala z Avseniki na slovenskih, evropskih in drugih odrih ter prepevala njihove uspešnice tako v slovenščini kot nemščini,« navdušeno začne Lucija, ki je bila od malega prava pobalinka.

Leto in pol starejšega brata se je držala kot klop, saj je uživala v fantovski družbi in vragolijah, ki so jih počeli.

»Okoli naše hiše je bila vedno druščina mladine, ki je k mojemu bratu prišla z motorji štirkami. Všeč mi je bila njihova družba, saj sem se počutila bolj odraslo. Hodili smo se kopat v bližnje naravno kopališče Klevevž, ki je zdaj postalo znano in priljubljeno daleč naokoli. Takrat pa so ga poznali samo domačini, ki so se tu dobivali.

Dobro se spominjam časa, ko so na Strelišču, na Vrhu pri Pahi, igrali Novi spomini. Starši so mi pustili ostati do enajste zvečer, nato pa sem morala domov. Nobeno prigovarjanje ni pomagalo, bili so neomajni. Jaz pa sem bila tako zaljubljena v njihovo glasbo.

Želela sem poslušati in peti zraven, željna sem bila plesa. Doma sem prav trpela, ko sem skozi okno poslušala harmoniko na veselici, a nisem smela biti tam,« se v smehu spominja Lucija, ponosna na odraščanje na domači kmetiji.

Obema z bratom so starši dali dragoceno doto: poštenost, srčnost, iskrenost, delovne navade…

»Vse to mi še danes pride zelo prav in sem jima hvaležna za njuno strogost. Dobila sem res krasno popotnico,« je odkrito to krasno mlado dekle, ki si nikoli ni mislilo, da bo pevka, saj so jo zanimale tudi druge stvari. Izšolala se je za medicinsko sestro.

Srčna medicinska sestra

»Že od malega je bilo slutiti, da bom počela nekaj, s čimer bom pomagala ljudem. Mama mi je večkrat povedala, kako sem že pri treh letih izginila od doma. Ko sem se vrnila, sem na vprašanje, kje sem bila, odgovorila, da sem bila pri 'stricu' Lojzu, ki ni bil stric, temveč sosed, ki sem ga tako klicala in sem mu umivala noge, ker si jih sam ni mogel. Mama je v meni videla tudi empatijo do ljudi. Tako sem, ko smo šli s starši na morju na izlet z barčico, takoj opazila osamljenega in nesrečnega gospoda ter mu želela pomagati in ga razvedriti.

Odkrila sem svoje prekletstvo: ne počutim se dobro, če so ob meni ljudje, ki se ne počutijo dobro. Zato je bila Srednja zdravstvena šola Novo mesto najbolj naravna izbira,« pripoveduje Lucija, ki je po koncu opravljala pripravništvo v bolnišnici, delala je tudi v domu upokojencev, ob tem pa še mnogo počitniških del: od pomoči na zunanjem bazenu v Šmarjeških Toplicah, na bencinski črpalki (mama je delala pri največjem naftnem trgovcu), za točilnim pultom.

»Pri tem sem ugotovila, da nisem za strežbo, saj sem, namesto da bi brez razmišljanja samo postregla pijačo, poslušala probleme ljudi in jih ves čas razreševala v svoji glavi. Prišla sem tudi do ugotovitve, da od dveh šihtov hkrati človek ne more obogateti,« odkrito prizna.

Zanimivo je bilo delo v ambulanti žilne kirurgije, kjer se je veliko naučila. A  sčasoma klica srca ni mogla več ignorirati in se je  odločila slediti svojim sanjam.

· Domači

Sašo Avsenik tega za svoj rojstni dan ni pričakoval

Goveja juha in Celine Dion

»Pri nas sta bili zakon nedeljska goveja juha in narodno-zabavna glasba. Začelo se je z oddajo Pri Jožovcu z Natalijo in nadaljevalo z vsemi drugimi, ki so sledile. Po kosilu, ko so domači počivali, sem jih gledala in že prvič zlahka zapela pesmi. Odkrila sem, da me glasba veseli in pomirja. Ko sem že kot majhna želela igrati harmoniko, sem tako dolgo sitnarila, da je oče videl, da bo mir le, če mi jo kupi.

Najprej sem se je učila po posluhu, nato pa sem šla k učitelju. Vadila sem po vaških zidanicah, ko sem igrala očetovim prijateljem, ki so peli vsak svojo tonaliteto,« se muza Lucija in dodaja, da je bila prelomnica album Celine Dion, ki ga je zagledala v trgovini Sraka, kjer je delala njena botrica. Njena glasba jo je čisto očarala, vse pesmi se je naučila.

»Celine je bila rešiteljica mojega otroštva. V njenih pesmih sem iskala in našla največ sreče,« pove in doda, da je tako živela umirjeno življenje, razpeto med delo in glasbo, ko je pri rosnih 22 prejela klic menedžerja Ansambla Saše Avsenika. Povabili so jo na avdicijo.

Dolenjski slavček poje po Gorenjskem in svetu

»Bila sem čisto zelena. Zame, ki sem bila vajena frajtonarice, Slakove glasbe in Celine Dion, so bili Avseniki drug svet. Edino, kar sem vedela, je bilo, da je ta glasba inštrumentalno zelo bogata. Naštudirala sem nekaj pesmi ter prišla na poskusno vajo v gostilno in hišo Avsenik. Tam pa me je zadelo. Med tistimi mizami, stoli in slikami je Slavko Avsenik ustvaril na stotine uspešnic. Začutila sem globoko spoštovanje. Nekako mi je uspelo zapeti pred člani ansambla in Matjažem Vlašičem.

Četudi sem bila nervozna, sem globoko v sebi čutila, da si to neskončno želim. Potem se dolgo ni zgodilo nič, nekega dne med večernim tekom, na katerega običajno ne jemljem telefona s seboj, tistega dne pa sem po naključju ga, me je zadnji kilometer pred domom presenetil klic Saše Avsenika. Zadihana sem se oglasila, Sašo pa mi je z mirnim glasom dejal, naj ga pokličem, ko bom doma. Še nikoli nisem tako hitro pretekla kilometra,« se muza Lucija, ki je z veseljem sprejela neverjetno ponudbo. Niti približno pa ni vedela, v kaj se podaja in kaj jo čaka.

"Nikoli ne gremo na oder s tarnanjem, temveč damo vse od sebe. To ljubim. Smo kot družina, z vsem, kar spada zraven."

Težka in naporna pot

»Danes na vprašanje, kako je biti pevka pri Avsenikih, izstrelim, da zelo lepo. Vendar je bila do tega dolga in nadvse zahtevna pot. Prvemu veselju, da se bom lahko pridružila tako legendarnim glasbenikom, je sledil hladen tuš. Pri triindvajsetih letih sem začenjala z ničle.

Prihajam iz ruralnega okolja in sem šovbiznis poznala samo s kavča v domači dnevni sobi. Tam je bil seveda samo veličasten del in se mi niti sanjalo ni, koliko garanja je potrebnega za to. Pospešeno sem se začela učiti Avsenikove uspešnice v slovenščini in nemščini. Irena, moja prva učiteljica, je bila krasna. Znala me je spodbuditi, kako grem lahko še višje in da ne smem mahati, temveč samo navdušiti z glasom. Tega se, tudi kadar govorim, držim še danes. Trudim se, da sem zanimiva v glasu.

Menedžer Matic me je peljal k šivilji, ta pa mi je sešila prvo narodno nošo. Ker obožujem naravo in sveže cvetoče travnike, sem izbrala zeleno. Zelo se je ujemala z mojim pristopom k ansamblu. Res sem bila čisto zelena! Avseniki so vrhunski profesionalci in čisto vsak član da vedno od sebe najboljše. To občinstvo tudi pričakuje, pa tudi glasbeniki sami od sebe. Priznam, da ni bilo lahko. Morala sem najti svojo pot. Če samo pomislim, koliko sem prejokala, ker sem bila kritična do sebe in svojega neznanja. Sprva se mi je zdelo, da mi nikoli ne bo uspelo.

A bo že držalo, da če je pot lahka, se ne izplača. Kajti le težka pot te utrdi in nauči. Res pa je tudi, da ni bilo potuhe, pa tudi nikogar, ki bi mi lahko postregel z nasvetom. Prišla sem v svet, ki mi je bil poznan samo s televizije. Leta sem potrebovala, da sem se izpilila,« prizna Lucija, za katero so Avseniki že sedem let redna služba. Ko se je pridružila ansamblu, so imeli na leto 160 nastopov, še veliko več vaj in snemanj. Z leti so številko zmanjševali, a še vedno jih oddelajo več kot osemdeset doma in v tujini.

JANA

Narodno-zabavni Woodstock

»Ko pridemo v tujino, je občutek izjemen. Dajo nam čutiti, da smo 'njihovi'. Nastopamo tako v manjših, srednjih kot velikih dvoranah. Pa v šotorih in na prostem. Noro je, da tudi mladi ljudje znajo naše pesmi. Najbolj neverjetno pa je na festivalu Woodstock, kamor pride okoli 25.000 ljudi in vsi v en glas pojejo Avsenikove pesmi! To je res veličastno. Drugega julija gremo spet gor.

Nedavno smo bili v Švici in Nemčiji. En dan smo nastopali v Luzernu, drugi v Kölnu. Tisti konec tedna smo imeli 30 ur vožnje in štiri ure nastopa. Veliko je voženj in malo spanca. Vendar tudi veliko zadovoljstva. Kadar smo utrujeni, znamo od nekod potegniti čarobno energijo, stisniti iz sebe zadnje moči, da naredimo najboljši možni nastop. Nikoli ne gremo na oder s tarnanjem, temveč damo vse od sebe. To ljubim. Smo kot družina, z vsem, kar spada poleg.

· Narodnozabavna

Več kot 20 let za Veseljakovim mikrofonom: zgodba Nine Cestnik Pavlič

Predvsem pa v prvi vrsti profesionalni in dobri ljudje. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem se temu privadila. Vsak s tem, kar je, prispeva k ansamblu,« pove Lucija in doda, da je fantje ne nosijo po rokah, saj tega ne mara. Všeč ji je, da so zaščitniški do nje takrat, ko je treba. Sicer pa ji pustijo, da sama pokaže svoje krempeljce. Čeprav je široko nasmejana, je po značaju samotarka. In najtišja v ansamblu.

»Letos imamo še kar nekaj velikih prelomnic – od Woodstocka, Festivala Avsenik, proti kocu leta Stožice. Hvaležna sem za teh sedem let pri Avsenikih. V tem času sem dozorela, postala drugačen človek. Rada imam to, v kar se razvijam. Moj poklic je ena velika dobra stvar, pa tudi prekletstvo. Ker kolikor sem se nagarala, da sem postajala (zase) boljša pevka, je s tem rasla tudi moja samokritičnost. Stvari hočem narediti še bolje, tako da skoraj nikoli nisem zadovoljna.

Vedno je treba iti naprej, si zadajati nove cilje, da lahko živiš,« pravi pevka, ki je zelo zadržana glede svoje zasebnosti. »Naučila sem se, da je ljubezen zame najlepša v mojih lastnih očeh. Vse ljudi, ki jih imam rada, držim blizu sebe in jim dam vse, kar lahko. Ne govorim naglas, temveč z dejanji povem, koliko mi pomenijo. Vesela sem, da z njimi delim tako dobro kot slabo, pa hvaležna za spodbudo na moji poti. Sem pa tudi precej ambiciozna: želim si odteči maraton, postati dobra pevka, predvsem sama sebi. Želela bi si tudi nastopiti na Poletni noči in odpeti tako, da bom zadovoljna. Želim pa tudi, da bi enkrat ugledala luč sveta zbirka pesmi, ki jih pišem že od otroštva.«

JANA

O »šefu« Sašu Avseniku

»Sašo je odličen govorec, moderator, vedno se znajde v pogovoru, nobena stvar ga ne more presenetiti. To občudujem, od njega se veliko naučim. Vedno zna izluščiti bistvo, dobro se znajde. Zelo je  spoštljiv do zapuščine svoje družine, tako k temu pristopamo tudi vsi drugi.«

O narodni noši

»Ko sem prišla v ansambel, sem po vsakem nastopu skrbno oprala, zlikala in zložila svojo belo srajčko. Še zdaj jo skrbno čuvam in vsakič znova zložim za nov nastop. Nedavno pa sem po sedmih letih dobila še eno narodno nošo.«

Mateja Potočnik