Veseljak

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Danes je voditeljica z najdaljšim stažem na Radiu Veseljak, glasbena urednica ter nepogrešljiv glas Petkove pumpe, ki je letos praznovala 20 let.

V času, ko je odrasla cela nova generacija poslušalcev, je Nina doživela skoraj vse pomembne mejnike Radia Veseljak.

Od prvega samostojnega etra, za katerega si je v zvezek zapisala prav vsako besedo, do srečanj z največjimi legendami slovenske glasbe, nepozabnih terenskih dogodkov in trenutkov, ko je bilo tudi za mikrofonom težko zadržati solze.

Ob 30-letnici Radia Veseljak, ki jo bodo proslavili tudi z velikim koncertom Veseljakovih 30 (vstopnice vas čakajo tu: KLIK), smo se z Nino sprehodili skozi spomine, ki so zaznamovali njeno radijsko pot.

Veseljak

 Nina, letos praznujete kar dva velika jubileja – 20 let Petkove pumpe in več kot 20 let dela na Veseljaku. Se kdaj ustavite in pomislite, kako hitro je minil ta čas?

V resnici si moram prav vzeti čas, da se zazrem nazaj. Da pomislim, kaj se je dogajalo, ko je imela Petkova pumpa pet let, deset let, petnajst let … Prav osredotočiti se moram, da se spomnim posameznih obdobij.

V tem času sem tudi rodila dva otroka, dve hčerki, in ko se poglobim, potem točno vem, kaj se je v nekem obdobju dogajalo. Je pa res, da je Petkova pumpa v vseh teh letih ves čas rasla. Ne predstavljam si, da bi se kdaj ustavila. Ves čas je pospeševala, ves čas je šla samo še gor, gor, gor.

Ste voditeljica z najdaljšim stažem na Veseljaku. Se še spomnite svojega prvega dne za Veseljakovim mikrofonom?

Ja, spomnim se. Doma imam še zvezek, v katerem je celoten zapis mojega prvega uradnega samostojnega radijskega etra. To je bilo 1. avgusta 2004. Takrat sem prvič res samostojno vodila Jutranjo budnico.

Na Veseljaka sem sicer prišla že spomladi 2004, potem pa sem se do 1. avgusta učila in pripravljala na samostojni eter. Takrat so se začeli dopusti in takratni urednik Franci Peternel se je v bistvu kar odločil, da sama odvodim program.

Jaz sem si takrat v zvezek napisala čisto vse. Tudi “dobro jutro”. Res čisto vse. (smeh)

Kdaj je trema popustila? Je šlo postopoma?

Ja, postopoma. Potem sem počasi ugotovila, katerih stvari mi ni treba imeti napisanih. Najprej sem jih še vedno sproti ustvarila in zapisala, potem pa je prišlo do tega, da jih niti nisem več potrebovala na papirju. Samo še v glavi sem jih pripravila in dala v eter.

Veseljak

V vseh teh letih ste gostili ogromno ljudi, predvsem glasbenikov, v etru se je zagotovo zgodilo marsikaj. Kateri trenutek vam je najbolj ostal v spominu?

Najbolj mi je v spominu ostal zelo težek trenutek. V etru sem izvedela, da je umrl moj prijatelj. Takrat so sicer prijatelji in družina želeli informacijo še zadržati, ampak je prišla tudi do mene.

Bilo je v času Petkove pumpe, ko sem imela pred sabo za odvoditi še skoraj celo oddajo.

Ko sem izvedela, kaj se je zgodilo, sploh ne vem več, kako sem jo pripeljala do konca. To je bil do zdaj najhujši trenutek – prižgati mikrofon, biti nasmejan, energičen in vesel, na drugi strani pa objokan. Ko sem mikrofon ugasnila, sem jokala.

Je to najtežji del radia – da moraš biti za poslušalce vedno nasmejan, tudi ko se ti dogajajo življenjske tragedije ali pa ko pride samo slab dan?

Zame pogosto rečejo: Nina z Veseljaka. Ljudje me poznajo nasmejano, glasno, z glasnim smehom. Ampak seveda imam tudi jaz za sabo kar nekaj zgodb.

Najtežji del je, da ko prižgeš mikrofon, si veseljak. Ko ga ugasneš, imaš pa za sabo tudi svoje obveznosti, težave in stvari, ki jih rešuješ kot vsi drugi. Ta del je mogoče res najtežji.

V vseh teh letih dela na Veseljaku je najbolj ponosna na izjemen uspeh poslušanosti Petkove Pumpe, na dvigovanje priljubljenosti Veseljaka in pa navsezadnje tudi na svoj osebni uspeh povezan z Veseljakom. S pomočjo radijskega etra je namreč izvedla raziskavo med poslušalci in z oceno 10 diplomirala na univerzitetnem študiju organizacije dela. 

Kako se spominjate prvih srečanj z velikani slovenske narodno-zabavne glasbe pred radijskim mikrofonom?

To je bila res veliko treme. Ko sem prišla na Veseljaka, še ni bilo toliko intervjujev, kot jih je danes, zato so intervjuje z največjimi imeni takrat opravili predvsem prvi voditelji radia.

Na žalost Slavka Avsenika nisem uspela intervjuvati, sem pa denimo imela intervju z Lojzetom Slakom. Tega trenutka se zelo dobro spomnim. Ko je stopil v naš majhen studio, takrat še v Črnučah, sem imela res noro tremo.

Zatikalo se mi je, imela sem suha usta. On pa je bil tako veseljaški, kot bi morala biti jaz (smeh). Tudi s Francem Šegovcem sem imela na srečo več intervjujev. To so posebni trenutki.

Veseljak

Kdo pa so bili vaši radijski vzorniki in mentorji? 

Na našem kamniškem območju sem največ poslušala Roberta Pečnika - Pečota, ki je bil zame takrat eden najboljših radijskih voditeljev.

A je delal na radiu, kamor me sploh ni vleklo, želela sem izključno na Veseljaka. Doma smo ga namreč vseskozi poslušali.

Moj mentor je bil takratni prvi urednik Veseljaka Franci Peternel. On me je največ naučil in njemu sem res hvaležna.

Takrat so bile to še prave avdicije. Spomnim se, da smo čakali v vrsti, vzeti si si moral cel dopoldan ali popoldan časa. Na Veseljaku sem na avdiciji brala sobotna in nedeljska voščila, ki so bila takrat zelo popularna in brezplačna. To je bil res velik kup voščil.

Očitno mi je šlo dovolj dobro, da me je Franci povabil še na dodatna branja in govorne vaje. Tako se je vse skupaj začelo.

Pravite, da se je doma od vedno poslušal Radio Veseljak. Ste torej tudi sami že od nekdaj poslušali narodno-zabavno glasbo?

Ja, ampak ne samo te. Moj prvi CD je bil CD Eltona Johna. Elton John je res za mojo dušo. Od nekdaj mi je fantastičen. Rada sem poslušala tudi The Corrs, Caught in the Act, Kelly Family … To je bila glasba moje mladosti.

Ampak ob vsem tem je bila ves čas zraven tudi slovenska narodno-zabavna glasba.

Ste si kdaj predstavljali, da bosta narodno – zabavna glasba in radio postala vaše življenje?

Takrat ne. Takrat sem se videla čisto drugje. Nekaj časa sem delala tudi v administraciji podjetja, ki se je ukvarjalo s prodajo stavbnega pohištva. Delala sem ponudbe za okna, hodila na sejme stavbnega pohištva.

Ko sem bila v pisarni, za mizo, mi je bilo hitro jasno, da to ni zame. Sama v pisarni, tišina, skratka dolgčas. Potem pa smo šli s podjetjem na sejem in tam sem se čisto vživela. Ljudem sem razlagala vse o oknih, karakteristike, itd. Skoraj niso mogli stran od mene, ker nisem nehala govoriti. (smeh) Takrat sem videla, da res potrebujem delo med ljudmi.

Veseljak

Prav med ljudi vas velikokrat pelje tudi Petkova pumpa. Kakšno je takrat vaše delo poslanstvo?

Ko je Petkova pumpa na terenu, sploh nimam občutka, da sem v službi. Za mešalno mizo je DJ Boštjan, jaz pa predvsem plešem, se pogovarjam in družim z ljudmi. In to je takrat moja služba. To je res super.

Zakaj mislite, da je Petkova pumpa po 20 letih še vedno tako priljubljena?

Petkova pumpa ima, kar se glasbe tiče, svežino. Vse, kar je novega, poskočnega in slovenskega, servira Petkova pumpa. Je v živo in je v petek.

Morda je tudi v tem čar – ljudje si rečejo: zdaj je petek, zdaj lahko odklopim službo. Tudi mi imamo tak občutek, da smo glavne obveznosti tedna naredili in da je čas, da se skupaj malo odklopimo. Mislim, da smo se v tej pozitivni energiji našli z ljudmi.

Danes ste tudi glasbena urednica na Radiu Veseljak. Kako se je slovenska domača glasba spremenila v zadnjih desetletjih?

Tu sem se znašla v kar velikem precepu. Temelji Veseljaka so Avsenik, Slak, Štirje kovači, Mihelič. Na drugi strani pa je sodobna narodno-zabavna glasba.

Veliko je bilo pregovarjanja, ali nekaj spada na Veseljaka ali ne. Ali je kaj preveč “holjadri”, ali se morda kdo s takšno glasbo celo malo norčuje iz narodno-zabavne glasbe. Spraševala sem se, ali je prav, da to vrtimo, ali ne.

Ampak po drugi strani je ravno ta sodobnost višala poslušanost Veseljaka in naklonjenost mladih do narodno-zabavne glasbe.

Če si ob novi, sodobni narodno-zabavni glasbi zavrtel še kaj starejšega, mladi temu niso oporekali. Spoznali so, kdo so tisti, ki so ustvarili narodno-zabavno glasbo.

Zdaj si res ne predstavljam, da ne bi odprla vrat tudi novim ansamblom. Morda ne slonijo vsi na tako kakovostni narodno-zabavni glasbi, kot so jo ustvarjale naše legende, ampak jo vseeno nesejo naprej. Da ta glasba živi – to je bistvo.

Veseljak

Na Veseljaku pogosto poudarjate, da je to radio ljudi. Kaj so vas v teh letih naučili poslušalci?

Naučili so me, da ljudje začutijo pristnost. Na Veseljaku ne moreš delati, če te glasbe nimaš rad, če je ne poslušaš in če nisi del te populacije, ki obožuje Veseljaka.

Ljudje čutijo, ali imaš to rad. Vidijo, da nam je ta glasba sveta. Da nam je sveto tisto, kar je domače. Domače, korenine – to.

Je to tudi razlog, da je Veseljak po 30 letih še vedno tako priljubljen?

Verjetno je tudi to recept. Po eni strani pa je malo žalostno, za nas sicer dobro, da smo v vsem tem naboru radiev še vedno edini stoodstotno slovenski radio.

Mogoče tudi zato Veseljak vedno bolj pridobiva na pomenu. Morda se ljudje vedno bolj zavedajo, da pa le smo nekaj vredni, če smo edini na slovenskih tleh, ki vrtimo samo slovensko glasbo.

Kako se je Veseljak spreminjal skozi leta?

Kar se tehnologije tiče, se je v teh letih res zelo spremenilo. Spomnim se svojih začetkov in oddaje Šoferskih 60. To so bile glasbene želje, celo uro po telefonu.

Takrat je cela Slovenija poznala določene poslušalce. Spomnim se Pepija, Jakoba … Kamorkoli sem prišla, so me ljudje spraševali, kako so ti poslušalci, ali so v redu. Vsi so poznali njihove glasove. Danes je telefonskih glasbenih želja manj.

Spomnim se tudi prihoda družbenih omrežij. Sedeli smo na sestankih in se pogovarjali, da Veseljak verjetno ne potrebuje Facebooka, ker je to radio delovnih, kmečkih ljudi, ki nimajo časa biti na Facebooku. (smeh) Danes pa si sploh ne predstavljamo, da Veseljak ne bi imel Facebooka in da ne bi živel tudi na družbenih omrežjih.

Če bi morali v enem stavku povedati, kaj vam pomeni Veseljak, kaj bi rekli?

V prvi vrsti mi pomeni vsakdanji kruh, ker s tem zaslužim za življenje. Seveda pa pomeni tudi ljubezen in veselje. Ni ga lepšega, kot služiti denar z nečim, kar imaš zelo rad.

Veseljak

Radio Veseljak bo letos 30 let praznoval tudi z velikim koncertom Veseljakovih 30 v Domžalah. Kaj takšni koncerti pomenijo vam osebno?

Leta nam vsem res hitro bežijo. Ko pomislim na Petkovo pumpo in njene obletnice, mi je malo žal, da jih nismo bolj poudarili.

Takrat se nam ni zdelo, da bi iz tega delali pomp, ampak danes vidim, da je pri okroglih obletnicah lepo nekaj narediti.

Zato, da se jih potem spomnimo. Da točno veš: aha, ko je imel Veseljak 30 let, smo bili tam, tako smo izgledali, takšna je bila publika, takšne ansamble so si ljudje želeli, tako smo praznovali.

Spomnim se dvajsete obletnice Veseljaka. Praznovanje mora biti in mora biti na poseben način, ker če ni nečesa posebnega, gredo leta kar mimo. In res gredo prehitro.

Kako bi povabili poslušalce, da se vam 10. oktobra pridružijo v Domžalah?

To bo praznovanje, o katerem se bo še dolgo govorilo. Če si del tega, o čemer se veliko govori, je to super. Če nisi, ti bo pa žal še kar nekaj časa.

To doživeti bo res enkratno. Število mest je omejeno, zato bo za tiste, ki bodo tam, to res ekskluziven dogodek. Najbolj pričakovan dogodek leta.

Za konec – ko bo Veseljak praznoval 40 let, Petkova pumpa pa 30, kje vidite sebe?

Očitno bom še vedno morala biti tukaj, ker po vseh izračunih takrat še ne bom imela pokojnine. Na stara leta pa res ne bi iskala službe kje drugje.

Morda bodo sedanji direktorji takrat že v pokoju, zato bi kar sporočila morebitnemu bodočemu direktorju, če je lahko Nina na Veseljaku nedotakljiva. (smeh)