Osebni arhiv

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Z jadrnico, seveda! Kako je mladenič s kmetije v Begunjah na Gorenjskem sploh zajadral na morje? »Ne vem čisto natanko,« se precej plaho zasmeji Matic, »morje me je vedno privlačilo, pravzaprav me je privlačilo vse, kar je plavalo na vodi.«  Danes živi v Portorožu, ker je z delom in življenjem vezan na morje.

Kar ne morem verjeti, da je ta precej mili mladenič rojen na Gorenjskem, sredi vršacev, človeku bi se zdelo veliko bolj logično, da bi postal alpinist in bi bila njegova specialnost solo plezanje! »Ja, res sem rojen na gorenjski kmetiji, pa še edinček sem.« O sveta Marija pomagavka, človek res lahko zavrže svoja prepričanja o svetu, saj je Matic živ primerek tega, da je življenje nepredvidljivo in včasih zavije popolnoma mimo uhojenih poti.

Novice

Marinella Božič dvanajst let na poti okoli sveta

Osebni arhiv

Otroštvo

Pravi, da je imel lepo otroštvo. Z očetom in mamo so živeli v hiši, komaj kilometer od kmetije, ki jo je upravljal Matičev stari oče. Matic je tam preživel veliko časa, se pri delu veliko naučil, rad je vozil traktor. Pravzaprav so staremu očetu pomagali vsi, tudi njegovi starši, ki so imeli svoje podjetje Flaška. Matičeva strast v otroštvu je bilo modelarstvo. Z velikim veseljem je »limal in šraufal« modele aviončkov.

Pubertetniško jadranje

Od malega je s starši hodil na morje. Plavati se je naučil že v najnežnejših letih, pozneje pa ga je oče naučil surfati, kajtati. Malega Matica je privlačilo vse, kar plava na vodi. Pri njegovih desetih se je družina prvič odpravila na jadranje. »To je bilo zame najboljše, kar lahko doživiš,« se mu še danes ob spominu zasvetijo oči. »Zastrupil« se je za vse življenje. Oče ga je naučil jadrati. Mulca je poleg morskih radosti veselilo »šraufanje«, zato je vedel, kamo bo šel po osnovni šoli – na mehatroniko. »Tudi v srednji šoli sem šel vsako leto za teden dni jadrat. Vse v zvezi z jadranjem me je strašansko zanimalo, pri 17 sem opravil izpit za barko, pri 18 pa sem spravil v žep še izpit za avto.«

Eden njegovih najboljših tednov v življenju je bilo »pubertetniško« jadranje«. »V srednji šoli se nas je pet sošolcev med odmorom dogovorilo, da gremo jadrat. Prijazna razredničarka nam je dala pred koncem šolskega leta pet prostih dni. Pa smo se odpravili v Biograd na moru, na jadrnico prinesli dva 'sixpacka' piva in 13 litrov mleka, ki pa ga je potem zmanjkalo v dveh dneh. Morali smo po novih 14 litrov. Nič čudnega, saj je bila naša glavna hrana čokolino! Zaloga piva pa je trajala do konca jadranja. Koliko je bilo smeha, pa zafrkancije, res, sploh vam ne morem opisati. Lepo je bilo tudi zato, ker smo bili še skoraj otroci …«

Osebni arhiv

Morje, moje poslanstvo

Je bila zanj fakulteta za strojništvo, na katero se je vpisal, optimalna izbira, ga vprašam. »Kaj pa vem, danes se mi zdi, da sem se vpisal bolj zato, ker je ta študij izbralo nekaj mojih sošolcev. Moja ljubezen in zanimanje sta vse bolj postajala morje in jadranje. Že kot študent sem ogromno delal, v podjetju Sea Scape, kjer so izdelovali jadrnice, sem pomagal v razvoju.« Vmes je leta 2024 doštudiral, a je vedel, da bo morje njegovo poslanstvo. »Druge možnosti sploh ni bilo!«

Matičeva družina je leta 2020, verjetno tudi zato, ker edinca tako rekoč ni bilo mogoče spraviti z morja, kupila zelo spodobno jadrnico, dolgo 13,5 metra. Imenovala se je Karpo. V grški mitologiji je Karpo boginja sadja in obilja. Kakšno prikladno ime! »S Karpom smo začeli z delom v turizmu. Bil sem skiper, približno 120 dni na leto, kar je najboljše za pridobivanje izkušenj. In super je, ker se barka s pomočjo turizma tudi samofinancira,« se oglasi pregovorno varčni Gorenjec v njem.

Jaz in Atlantik

»Z življenjem sem približno zadovoljen,« pravi. In nadaljuje (dobesedno bom povzela njegove besede): »Pol pa en lep večer, u en tak izi dan, sedim in se prašam, kaj bi, če bi lahko karkoli?« Odgovor je kar sam butnil vanj – solo regata brez postanka okoli sveta!

»In je bilo treba narediti prvi korak. Vedel sem, da pri 24 še nisem pripravljen na ta izziv. Treba je po vrsti. In tako sem se odpravil s Karpom čez Atlantik. Načrt je bil, da v eno smer plujem sam, vračam pa se z ekipo. Solo sem pičil iz Gibraltarja do Tenerifa in nadaljeval do Karibov. Za pot sem potreboval okoli tri tedne. Tri tedne sem bil na jadrnici sam.« Seveda najprej vprašam, ali je bilo hudo. 

»Ja, doletelo me je nekaj jadralskih neprijetnosti. Ampak to ni najtežje. Če gre kaj narobe, že nekako urediš. Če se kaj pokvari, greš in s pravo bojevniško energijo zadevo popraviš, pa je!« je slikovit Matic. Enkrat mu je v morje padlo veliko jadro in je moral skočiti v vodo in ga reševati. »Še dobro, da sem si na jadrnico navezal vrv, da je plavala zadaj, saj bi mi barka skoraj ušla. Pa sem vseeno 'zrihtal'! Ampak, veste, take situacije so vedno del jadralskih zgodb.«

Osebni arhiv

Ko udari vihar čustev

Jadralec na solo podvigu je 24 ur na dan sam. Tu ni nobenega reda pri spanju, prehranjevanju in počitku. Vse je odvisno od milijona situacij. »Iskreno moram povedati, da sem bil na vreme in tehnične težave pripravljen. Pričakoval sem vse. Na kar pa sploh nisem bil pripravljen, so bila – čustva!« Ta so privrela na dan z vso močjo.

»Doživel sem vse, od globoke depresije do evforije. To se je kar naprej ponavljalo, razpoloženja sem menjaval tudi po dvakrat na dan. To je zelo naporno in na to nisem bil pripravljen, na psihologijo se preprosto nisem pripravil. Na kraj pameti mi ni prišlo, da je to sploh lahko težava med solo podvigom. Tako da … jadrati znam, psihologija pa je veliko močnejši izziv. Po podvigu sem v Grenadi srečal prijatelje na jadrnici in se privezal ob njihov bok. Nazdravili smo mojemu uspehu. Sam bog jih je poslal. Počutil sem se tako, saj sploh ne znam opisati, mogoče kot otrok, ki ga je treba držati za roko. Psihično sem bil popolnoma izčrpan.«

Moč narave

Matic je na morju doživel že marsikaj, od občutkov blaženosti do strahu pred razbesnelo naravo. Jadralska sezona leta 2023 je bila zanj izjemno naporna: delo z jadrnico v turizmu, zaporedje regat, ki se jih je redno udeleževal. Z očetom sta se udeležila regate od Reke do Tivta in nazaj (dvakrat 285 milj!) – z malo spanca in veliko fizičnega dela. Nazaj grede ju je pri Rogoznici ujel veter in se iz začetnih 13 vozlov v zelo kratkem času razvil v vihar z močjo 45 vozlov. Ker je šlo vse tako nenormalno hitro, nista imela časa pospraviti jader. »Ko je veter že pihal okoli 90 km na uro, sva imela razpeta še vsa jadra. Oba z očetom sva že molila in klicala angele na pomoč,« se Matic spominja tiste groze.

Tapkanje

»Po koncu sezone sem dobesedno pregorel. Popolnoma sem bil izčrpan, telesno, še bolj pa psihično. Ko sem brskal, s čim bi si lahko pomagal, sem naletel na tehniko EFT, na tapkanje, kot mu popularno rečemo. Kot strojniku mi je bila tehnika zelo logična, nič čarovniška. In sem začel. Začel sem tudi plesati salso. Pozimi nisem šel na nobeno regato in končno sem prišel k sebi. Tehnika tapkanja mi pride še kako prav tudi med jadranjem, zlasti ko se začnejo oglašati čustva.«

Veliki plan

 Matic se je lansko leto še enkrat odpravil čez Atlantik, tokrat s petčlansko ekipo. »Vremensko je bila ta plovba težja od prve, ko sem bil sam, vendar je bilo vse skupaj lažje, ker smo bili ekipa.«

Mladi jadralec že nekaj časa usmerja vse svoje moči v pripravo naslednjega izziva. »Global solo challenge« – sam z jadrnico okoli sveta! Štart bo oktobra 2027 iz španskega mesta Vigo, plovba traja štiri mesece. »Očitno je v meni res močna želja, da opravim ta izziv, in so mi bile zvezde naklonjene. Prišel sem do za to pot primernejše jadrnice, ki je bila v lastni bivšega hrvaškega smučarja Ivice Kostelića. Vsa zapuščena je stala v marini. Ko sem se pri Ivici pozanimal, kaj bo z njo, še sam ni vedel. Pa sva se dogovorila, da jo odkupim s svojim delom. Tako da zdaj popravljam, barvam, 'šraufam', investiram v materiale za popravila, skratka, močno se trudim, da jo bom usposobil. Še veliko mi manjka, saj je to kar precejšen finančni zalogaj. V portoroški marini sem cele dneve in delam. Zraven si požvižgavam in pozorno gledam okoli, ali bi morda mimo prišel kakšen močan sponzor, ki bi pomagal pri tem projektu.« 

Zaključila bom malce bolj čustveno – Matic Vrečko je mladenič, ki ga odlikujeta velika milina in nekakšna moška nežnost. Zet, ki bi si ga želela vsaka mama. Moški, ki si je priznal, da se mora spopasti s svojimi čustvi, in ga o tem ni sram govoriti. Mož z energijo bojevnika v sebi. Ki gre in uredi stvari. Tehnične in življenjske. Matic, srečno plovbo okoli sveta in skozi življenje!

revija Jana