Jana

V slovenski kulturi se vsake toliko, vse redkeje, pojavi izdelek, ki uspe zajeti bistvo tega naroda – brez olepševanja in kompliciranja, zato pa s toliko več življenjskih resnic, ki se dotaknejo slehernega Slovenca in Slovenke. Takšna umetnost se za vselej zasidra v našo kolektivno zavest, njeni junaki in junakinje pa postanejo trajni simboli slovenskega (»malega«) človeka, ki se mu po zaslugi svoje vztrajnosti, zvitosti, delavnosti in srčnosti uspeva obdržati na gladini kljub nenehno spreminjajočim se razmeram; tukajšnji človek je pač vedno v nekakšni tranziciji med dvema krizama.

· Domači

Nemirna kri ali Takšno je življenje? Bratsko-sestrski spopad na televiziji

· Domači

Intimna poroka ene najboljših slovenskih športnic

· Kulinarika

Chef David Vračko: Amaterjem vstop prepovedan

Nabor najbolj priljubljenih arhetipov slovenske trdoživosti, še bolj pa trdoživega slovenstva, ne bi bil popoln brez štajerske familije Malek iz drame in filma Moj ata, socialistični kulak, ki sta zaznamovala prehod v socializem.

Jana

Tone Partljič: »Ko sem pisal to dramo, sem tekmoval z usodo. Ata je imel namreč raka na črevesju in vedeli smo, da ne bo živel več prav dolgo,« je povedal na pogovornem večeru v sklopu festivala Doživi kulaka v Jarenini, kjer so snemali film. Dramo o patriarhu družine Malek, ki se po volji nove oblasti za kratek čas povzdigne iz blata, nato pa po tej isti volji spet pade vanj, si je zamislil kot svojevrsten spomenik umirajočemu očetu.

Partljičev ata se je vse življenje boril in garal, da bi svoji družini omogočil dostojno življenje; začel je kot hlapec in slednjič dobil službo na železnicah, kljub skromnim prihodkom pa je zgradil hišo in poskrbel za vse otroke. »Zame je bil ata velik človek,« je poudaril Partljič, »uspel je opraviti vse, kar si je zadal, in njegovo življenje je bilo izpolnjeno.«

Zbirka Slovenske Kinoteke

Komedijo je spisal leta 1983, film pa je bil posnet štiri leta pozneje – ravno še pravi čas, da ga je videl oče. Bojda je bil nanj izjemno ponosen: »Nekoč sta se z mamo nekaj prepirala in se je potolkel po prsih: Pa kaj boš ti, Micka – so po tebi posneli film?!«

V filmu so igrale številne legende slovenske sedme umetnosti, glavno vlogo pa je kljub Partljičevi skepsi dobil Polde Bibič (»Gora od človeka, jaz pa sem si Maleka zamislil kot drobnega in zvitega, takšno prevejano podlasico …«). Pisatelj je vztrajal, da morajo snemati v pristnem štajerskem okolju, in tako je junija 1987 Jarenino zasedla ekipa Viba filma.

V njej je bil tudi tedaj komaj 35-letni Vlado Novak, za katerega je bila upodobitev tovariša miličnika šele tretja filmska vloga: »Bil sem neprepoznavno mlad. Ko danes gledam inserte iz filma, me prešine: Pa saj to ne morem biti jaz! Edina podobnost s tistim mladim človekom je pleša.«

Ena najvidnejših vlog je pripadla Ivu Banu, ki je igral Malekovega bratranca, socialističnega fanatika Vanča, ki ga ideološka zaslepljenost pripelje v zapor. Ban je lik poznal že od prej, saj je v dramski uprizoritvi Kulaka v SNG Ljubljana igral skoraj 140-krat: »Sprva sem bil miličnik Edo, Vanč je bil pa Radko Polič; ko je ta odšel iz Drame, sem dobil to vlogo, za kar mu bom hvaležen do konca življenja.«

Ban se je v Jarenini pridružil številni igralski zasedbi, s Poldetom Bibičem pa sta bila še posebej povezana – veliko časa sta preživela v vinski kleti. Delo je potekalo v prijateljskem ozračju, zasedba pa se je pogosto zabavala v mariborskem hotelu Orel, kjer so bili nastanjeni. »Nemalokrat smo šli na snemanje brez spanca, nato pa v junijski vročini ponavljali in pilili prizore,« se spominjajo ustvarjalci.

V takšno druščino je nič kriv in nič dolžen padel dvanajstletni Matjaž Partlič, sicer Tonetov nečak. »Bilo je na petek, trinajstega, marca 1987. S sošolci smo se dogovorili, da gremo gledat Top Gun, ko pa pridem domov, me čakata stric Tone in režiser Matjaž Klopčič. Nisem vedel, da so pred tem v Ljubljani neuspešno iskali otroka za vlogo Tinčeka – vsi so govorili ljubljanščino.«

revija Jana

Po dveh poskusnih snemanjih je vlogo dobil on in od takrat ga ljudje še danes kličejo Tinček. »Posebej sem cenil profesionalizem Iva Bana. Ko me je moral kot stric Vanč usekati za ušesom, je to storil že prvič, kot se spodobi. Milena Zupančič pa me je udarila zelo nežno, tako da smo morali prizor snemati večkrat. Vedno se mi je opravičila in ponudila sladoled,« se nasmehne Matjaž.

V filmu je kot statisti sodelovalo več kot sto domačinov. Mnogi so se zdaj vrnili v Jarenino, da bi obudili spomine na svoje trenutke slave. »Snemanje je bilo nepozabno. Že tedaj sem čutila, da sem del nečesa posebnega,« se spominja Maja Majal, ki je kot petošolka igrala Tinčekovo sošolko. »Včasih smo snemali do jutra. Enkrat nam je učiteljica v gostilni Pod staro lipo kupila oro – to je bilo prvič, da sem jo pila.«

Mnogo reči se je spremenilo v teh 38 letih, a tiste resnično pomembne so ostale. Lasje so posiveli, obrazi se gubajo, nekaterih ni več med nami, a igra pod vsevidnim očesom velikega režiserja nad oblaki teče naprej.

Jana

Ivo Ban ne pije več alkohola: »Frane Milčinski Ježek mi je nekoč dejal, da je bog večini ljudi namenil po eno cisterno alkohola, nam redkim pa po dve; jaz sem svojo izpil leta 2011.« Matjaž Partlič ni več šolar, Vlado Novak med pogovorom kdaj zadrema, Tone Partljič pa še vedno s humorjem navdušuje poslušalce.

Mnogo se je torej spremenilo – a hkrati tudi ne. Ostali so spomini, junijsko sonce, okus oranžade na jeziku in občutek, da slovenski človek, čeprav »mali«, ostaja velik do neba.

Kulak je film iz časa, ko je bila zemlja še pomembna, skupnost pa vse manj – ko se je začela deliti zemlja, ljudje in ideologije, sosed se je obrnil proti sosedu, začele so se spletke in intrige, postali smo »naši« in »njihovi«.

Jana

Tone Partljič sklene misel: »Kulak je začetek slovenske človeške komedije, ki še traja. Takrat smo imeli svobodo narodu, danes imamo svobodo kapitalu – nikoli pa nismo zares svobodni. Se pa temu lahko vsaj smejemo.«