Mateja J. Potočnik

Ker je novica prihajala od samega trenerja, sta nazadnje verjela. Nikolaj Cerinšek, 11 let, je postal državni prvak v breakdanceu, v kategoriji dečki solo (do 12 let), na državnem prvenstvu v modernih tekmovalnih plesih konec junija v Novem mestu. Ves pogovor me je Nikolaj opominjal, da ne smem pozabiti zapisati kluba in njegovega odličnega trenerja. Tega sem že, plesni klub pa je Bolero. Zadovoljen, Nikolaj?

Redno obiskovanje moje jutranje »oranžne« telovadbe – Šole zdravja, katere razpoznavni znak so oranžna oblačila – se mi obrestuje na več načinov: je super začetek dneva, ker dobro premigam že malce obrabljene kosti in sklepe, po telovadbi pa sledi obvezno druženje na kavici. In ta kofe je prava borza izmenjave novic.

Nikolajeva babica je naša članica (kaj članica, celo predsednica naše skupine je!) in jasno, da se je pohvalila z vnukovim dosežkom, ki je postal državni prvak v breakdanceu. Po njenem pripovedovanju se mi je zdel 11-letni mulček zanimiv in simpatičen, pa sem ji rekla, daj, pripelji ga, bomo njegov uspeh zabeležili v Jani, saj si zasluži. Pa še lažje poletno branje je, ki v tej strašni vročini (no, mogoče ob izidu tele Jane ne bo več tako vroče) prija.

Zgodnja počitniška ura ni za brejkanje

Kot dobra babica je vprašala starše, če se strinjajo, da bo Nikolaj nastopal v Jani. Bili so za. Kar pa še ne pomeni, da je bil intervju že dogovorjen. Strinjati se je moral tudi Nikolaj. Povabilo na pogovor je sprejel stoično, češ, saj se mi je zdelo, da bom po zmagi moral dati tudi kakšen intervju. Takrat me je prvič nasmejal.

Dedek in babica sta Nikolaja pripeljala na pogovor po našem telovadnem kofetkanju. Predstavili smo se, dedek in babica sta se poslovila, midva pa sva sedla za mizo. Nikolaj je predme potisnil listek, rekoč: »Tule so vsi moji podatki, zapisal jih je ati.« Odprl je še nahrbtnik, ki ga je imel s seboj, vzel iz njega pokal, ga postavil na mizo, se usedel in me zvedavo gledal. On je svoje naredil! Na intervju je prišel popolnoma pripravljen! S podatki in pokalom, ki dokazuje, da je res državni prvak!

Malce sem bila v dvomih, kako se bom pogovarjala s fantom, ki je šest desetletij mlajši od mene, saj moram biti v njegovih očeh čisti dinozaver! Ampak njegova simpatičnost in način govorjenja sta me čisto razorožila in začela sem uživati. Nimam se velikokrat priložnosti pogovarjati s tako izjemnim fantom. Zelo hitro ugotovim, da tak ptiček, kot je Nikolaj, lahko pride res samo iz dobrega gnezda. Med pogovorom se je izkazalo, da to še kako drži. Njegova ljubeča družina ga podpira na vsakem njegovem koraku. Poudarjam – zdravo ljubeča družina! Moram pa povedati, da Nikolaju tista zgodnja ura ob Koseškem bajerju ni bila zelo pri srcu. Sem ter tja sem ga očitno malce dolgočasila z »neumnimi« vprašanji, pa je, fant brez mask in filtrov, vsake toliko položil ljubko glavico na mizo. Bil je prav prisrčen.

Kako dobro se vrtijo na glavi!

Malega Nikolaja, ki je komaj začel hoditi v šolo, je breakdance očaral. »Ko sem jih gledal, kako se vrtijo na glavi, se mi je zdelo ful dobro,« se spominja. »Mamico in atija sem spraševal, kateri ples je to. Izvedel sem, da je brejk. Začel sem trenirati.« Dobro mu je šlo, saj je bliskovito napredoval. »Če sem iskren, šele zdaj prihajajo na vrsto res težke stvari, veliko power movov. Zdaj se učim airflare.« No, tukaj sem prvič zablokirala, saj nisem imela pojma, kaj je to. Vedela sem samo, da je v plesu polno akrobatike. Nikolaj mi je skušal te airflare in power move razložiti, a sem ga očitno trapasto gledala, saj je kar zamahnil z roko in nadaljeval, da so ti gibi težki, da sicer že skoraj obvlada, samo pristati še ne zna dobro. Vprašam ga, kako bi ta »airflare« prevedla v slovenščino, a me je podučil, da prevoda verjetno ni. Še dobro, da obstaja stric Google, ki mi je povedal in prikazal to umetelno vrtenje, ki spominja na akrobatiko, saj plesalec vrti trup okoli navpične osi svojega telesa, hkrati pa se giblje po krožni poti vzdolž ravnine, vzporedne s tlemi. Med izvajanjem tega giba se stopala ne smejo dotikati tal, za izvajanje standardnih zračnih vzletov (airflarov) pa se uporabljata obe roki. Razumete? Jaz nisem, zato sem si ogledala video. In Nikolaj, res si car, ker skoraj obvladaš airflare!

Z avtobusom na treninge

Nikolaja vprašam, kako se počuti kot državni prvak. Si zdaj večji frajer kot sošolci, me zanima. Vprašanju se skorajda malo začudi. »Hja, ne vem, v bistvu mogoče malo. Ampak veste, imam veliko prijateljev, ki tudi dobivajo pokale v drugih športih, zame je to enako, tudi oni so uspešni. Saj je fino dobiti pokal, posebno važno pa to ni.« Kakšen fant!

Nekaj se mi zdi še pomembno povedati. Nikolaj se na treninge vozi sam z avtobusom že od tretjega razreda osnovne šole. »Ko sem začel trenirati, smo doma pogledali, kateri avtobus vozi tja, kupili smo urbano (avtobusno vozovnico, na katero se nalaga dobroimetje, op. a.), starši so nekaj časa hodili z menoj, dokler se nisem navadil, potem pa sem začel na treninge hoditi sam. Doma nimamo avtomobila, če ga ravno potrebujemo, si ga izposodimo prek car sharinga (souporaba avtomobila, op. a.). Čeprav se mi zdi, da ga bomo zdaj kupili, enega rabljenega, starega, ker bo moja 17-letna sestra Nikita začela opravljati vozniški izpit,« je veselo klepetal in me s svojo retoriko ves čas spravljal v smeh.

Mateja J. Potočnik

Tole o samostojnem obiskovanju treningov sem morala preveriti pri njegovi mamici Nataši, saj je danes skoraj nemogoče, da bi kakšna mama svojega devetletnika pustila samega na mestni avtobus. »Ja, bo kar držalo,« potrdi mama. »Z možem skušava otroke vzgojiti v čim bolj samostojne osebe. Nekaj časa sva potrebovala, da sva ga navadila na pot, potem pa sem ga s težkim srcem, priznam, 'spustila' in globoko zaupala, da bo vse v redu.« In je v redu in prav, da otroci čim prej postanejo samostojni. In tudi tisto, da nimajo avtomobila in si ga rajši izposodijo, drži. Ker se jim zdi, da tako puščajo manj ogljičnega odtisa. Ozaveščena familija na vseh področjih, ni kaj!

Slovenščina pač

Iz gole vljudnosti, ker sem odgovor nekako že vedela, sem Nikolaja vprašala, kakšno je bilo spričevalo. »Ja, odlično, povprečna ocena 4,7,« je izstrelil kot iz topa. »Imel sem same petice, samo slovenščino imam 4. Pač. Veste, to se lahko zgodi,« mi je razložil in povedal, da pozabi zapisati velike začetnice, ampak da se to v bistvu ne dogaja več. Govori pa ful dobro angleško, se malce pohvali. »Največ sem se naučil na Youtubu, tisto pravo, ameriško angleščino. V šoli se učimo britansko angleščino.« Takoj mi demonstrira nekaj angleških stavkov v »kraljevi« angleščini. Kar lomilo me je od smeha tam za mizo. Pove, da je govorjenje v »kraljevi« angleščini njihova družinska šala, »mamica je učiteljica angleščine in se velikokrat hecamo tako, da govorimo britansko«. Bila bi muha, da bi priletela k njim domov in jih poslušala. Zdi se mi čisto montypaytonovsko, res! In za crknit smešno!

Nisem si mogla kaj, da ne bi Nikolaja vprašala klasičnega vprašanja v stilu, fantek, kaj boš pa ti, ko boš velik? »Hm, takole je s tem,« je začel Nikolaj, »za hobi bom brejkal, v službi bom pa znanstvenik, programiral bom robote.« Ples pa ni edini hobi, ki ga ima Nikolaj, trenira tudi gimnastiko, hodi na tečaj programiranja in igra kitaro.

Ostanem brez besed. Imam občutek, da vse te stvari dela z lahkoto in igraje.

Scvrti možgani

Nikolaja vprašam, koliko časa na dan »visi« na računalniku in ali igra igrice. »Ja, jaz bi več, kot to počnem. Mami mi vseskozi govori, da preveč visenja na računalniku scvre možgane. Jaz sicer vem, da preveč igranja igric za možgane ni dobro, ampak da bi se pa scvrli, tega pa ne verjamem čisto. Imam prijatelje, ki so nonstop na računalniku, pa nimajo scvrtih možganov. Po mojem mami to govori samo zato, da bi me prestrašila,« ugotavlja Nikolaj. »No, zdravo pa res ni,« še enkrat doda. »Drugače pa imam jaz računalnik na AFK« (v nekakšnem stanju pripravljenosti). »Tega pa ne razumem,« mu povem, tole je bilo za moje dinozavrske možgane malce preveč. »Ah, saj tudi pričakoval nisem, da boste,« stoično konča pogovor o računalnikih in igricah, pri katerem ne morem biti enakovredna sogovornica. Ni šans!

Prosil me je tudi, naj večkrat zapišem njegovo ime kot Niko, čeprav je uradno Nikolaj. »A veste, če bo kdo od mojih prijateljev iz Bolera slučajno bral tale intervju, sploh ne bo vedel, da gre zame. Tam me poznajo samo pod imenom Niko. Gospa, lepo prosim, ne pozabite na Jaya, mojega trenerja, on je car!«
Tudi mama Nataša govori o Jayu, 45-letnem trenerju brejka, z velikim spoštovanjem: »Veste, on ni samo trener, on je tako rekoč življenjski coach našemu Nikolaju. Pomaga nam ga usmerjati na poti, ki si jo je Nikolaj izbral sam.«

Nikolaj, čestitam ti za uspeh in ostani še naprej tako svetlo in čisto bitje. In še odlično brejkaš!