Bolečina je vedno enako močna in neizrekljiva, pa če gre za spontani splav, če se otroci mrtvi rodijo, umrejo takoj po rojstvu ali pozneje. Kadar ti umrejo trije otroci zapored, pa so stres, žalost, obup, prejokane noči, samoobtoževanje in celo jeza na boga neizmerni. »Težko je nadaljevati z življenjem, če se ti prihodnost trikrat zapored poruši,« pravi 36-letna Mateja Bartolj, dipl. med. sestra, vodja endoskopij na Kliniki Doktor 24 v Ljubljani, sicer pa doma s Krke pri Ivančni Gorici. Za našo revijo je opisala težko pot do dveh zdravih deklic, ki sta jo prehodila z možem Dejanom.
Travma
Dolgo je trajalo, da je izgubo treh otrok, to strašno travmo, za silo predelala in o tem javno spregovorila. »A prvega splava, Dee in Tea ne bom nikoli pozabila,« nadaljuje in doda, da se praznina ob izgubi otroka nikoli popolnoma ne zapolni. Tudi ljubezen do mrtvih otrok je večna, a drugačna od tiste, ki jo daješ živim, ki jih lahko objameš, poljubiš in se veseliš z njimi, ko rastejo in se razvijajo.
Spomin na njene tri mrtve otroke pa je predvsem boleč. »Zelo hudo je bilo tudi, ker sem imela vedno ogromno mleka v dojkah, otroka, ki bi ga hranila, pestovala, stiskala k sebi in negovala, pa ne. Ostali so mi le solze in obup.«
A namesto da bi ostala doma v bolniškem staležu, je šla vsakič po smrti otroka takoj v službo. »Tam sem se zaposlila in nisem ves čas mislila na svojo nesrečo.« Pa še zelo rada je medicinska sestra. »Uživam pri delu, pomoč ljudem mi največ pomeni.«
Obisk skupnega groba
S hčerkama, sedemletno Lio, ki že drgne šolske klopi, in štiriletno Iso, ki hodi v vrtec, ter možem, ki je laborant na patologiji na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, njuna prvorojenca enkrat na mesec skupaj obiščejo v parku Zvončkov na ljubljanskih Žalah. Matejini hčerki vesta, da sta tam pokopana njuna sestrica in bratec. Skupaj jima zapojeta kakšno pesem, zmolita sveti angel, nato skupaj prižgejo svečko.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 5, 4. februar 2025.
