»V poplavi obveznosti si premalokrat vzamem čas zase. A ko sem videla, kakšne prekrasne preobrazbe naredijo vaši strokovnjaki, sem si rekla, hudo, to želim tudi zase!« je iskreno povedala 35-letna Breda Golčman, ki je ima tudi sama zlate roke. Njena mama je bila poklicna šivilja in je ljubezen do ustvarjanja prenesla na hčerko. Čeprav ji je sprva prigovarjala, naj si raje poišče kakšen drug poklic, se ni pustila.
Ličenje: Manca Maselj
Stilistka: Brigita Potočki /MJZ Fashion
Kozmetika: Christian Dior
Pričeska: Amila, Jan in Tamara za Tamara Team, Tamara Janža s.p., Novakova 5, Ljubljana
Obleka: Half Price Ljubljana
Breda prihaja iz spodnje Savinjske doline, natančneje iz Andraža nad Polzelo. »Pred malo več kot petimi pa me je leti življenjska pot pripeljala v Ljubljano, saj sem spoznala čudovitega partnerja in sedaj tudi očeta najinih otrok. Hvaležna sem, da sem mamica dveh čudovitih hčera, štiriletne Julije in dobri dve leti mlajše Maše. Obenem sem podjetnica. Imam svoje podjetje za šiviljstvo in vezenje ter tisk na promocijski material. Po rojstvu starejše hčere sem zašla v podjetništvo po naključju. Od poletja do jeseni nismo nikjer dobili vrtca niti zasebnega varstva. Tako sem bila primorana pustiti redno službo. Po poklicu sem gostinsko-turistični tehnik. Moja prva redna služba je bila v podjetju, kjer se ukvarjajo z vezenjem in tiskom. Bila pa sem zaposlena tudi v podjetju z malimi gospodinjskimi aparati. Ko sem se odločila za svojo pot, sem se s pomočjo partnerja vrgla v neznano. Ne da bi vedela, v kaj se spuščam, sem se šla podjetništvo. Hvaležna sem, da mi uspeva,« je pripovedovala Breda, ki z veseljem popravlja oblačila, veliko pa jih tudi sešije. Na vprašanje, katero je bilo najbolj nenavadno naročilo, je kot iz topa izstrelila, da so bile to čebelarske rokavice. Za dopolnitev svojega posla je kupila še vezilni stroj, pa stroj za tiskanje, toplotno prešo … »Pri svojem delu, ki mi ga zlepa ne zmanjka, zelo uživam. Ljudje si decembra želijo majic s potiski, za pusta kostumov … In tako je leto hitro okoli,« se je smejala ta mlada in optimistična ženska.
Od nekdaj je bila športnega duha. »Uživam v kolesarjenju, deskanju na snegu, hoji v hribe, kar pa mi zdaj pri dveh otrocih uspeva bolj redko. Navdihuje in razveseljuje me tudi moje delo. Vsak izdelek je izdelan s srcem in dušo ter ga s ponosom pokažem. Rada tudi pomagam ljudem, sploh če gre za otroke. Lani sem, denimo, poleti stopetdesetim otrokom, ki so bili v koloniji, izdelala zapestnice. Sanjam, da bi še bolj uspela v svojem delu ter si izpolnila vse skrite želje in cilje.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 4, 28. januar 2025.
