Ali so zaporniki bolj nevarni kot pazniki? Je notri več drog kot zunaj? Kakšna je hrana, vzmetnica, higiena? O vsem tem smo se pogovarjali s 35-letnim Ljubljančanom, poimenovali ga bomo Gregor, ki zaključuje pogojno kazen zaradi povzročitve hudih telesnih poškodb. Obsojen je bil na štiri leta in pol zapora.
Po tem, ko je človeka, ki mu je dolgoval denar, dvakrat močno udaril, je Gregor slišal, da mu je njegov drugi udarec usodno poškodoval eno oko. Kakšen mesec po pretepu je prišlo k njemu domov kakšnih 20 policistov. »Ko sem pogledal skozi kukalo na vratih, so stali po stopnicah gor in dol. Povabil sem jih naprej, potem pa so me odpeljali v pripor. Na sodišču so mi najprej ponujali tri leta za priznanje obtožnice. Ker so mi očitali, da sem ga še zarezal s kozarcem, kar ni bilo res, krivde nisem priznal in začelo se je sojenje. Čeprav smo dokazali, da kozarca ni bilo, je bila na koncu kazen za polovico višja!« začne zgodbo Grega, ki pravi, da je v zaporu spoznal, da je naš pravosodni sistem kot loto – nikoli ne veš, kakšno kazen boš dobil. »Bolj lažeš, boljše prideš skozi, pa čeprav vejo, da lažeš! Čim pa priznaš nekaj, je vse najslabše …« so njegove izkušnje.
Mir in higiena
Tretjino svoje kazni je odslužil v priporu, ker je sojenje tako dolgo trajalo. Na Povšetovo je prišel brez vsega, saj ni pričakoval, da bo moral ostati. »Večinoma ostanejo vsi notri, tudi nedolžni čakajo vsaj pol leta, da se na sodišču začne kaj obračati. Prišel sem v sobo, kjer smo bili štirje. V zaporu ima vsak svojo omaro in osnovne pripomočke za higieno. Imel sem srečo, da so me zaprli s čistimi ljudmi. Higiena je zelo pomembna, saj so tam tudi taki, ki ničesar ne čistijo, še sebe ne. Mi smo se takoj dogovorili, da je vsak dan drug počistil. Sicer pa so notri vsi izjemno radovedni, tudi jaz sem moral malo potipati, kakšna je hierarhija.«
Grega pravi, da v resnici večina pripornikov ni nevarnih, seveda pa to ne pomeni, da ni provokacij. Sam jih je bil deležen že zato, ker je Slovenec, saj so ti v zaporu v manjšini. »V obtožnici so me predstavili kot najhujšega divjaka, kar jih je videl svet. To sem izkoristil tako, da sem obtožnico enkrat 'pozabil' na hodniku, da so jo vsi prebrali, saj nisem želel konfliktov. To je bil najboljši način, da jih že vnaprej zaustavim. In treba je jasno pokazati, da nisi naslov za provociranje, če želiš mir.«
Vsi vedo vse
V zaporu namreč ni prostora za umik pred drugimi. Časa je toliko, da te ves čas kdo opazuje, zato nobena stvar ne ostane skrita, pripoveduje Gregor. »Vsi vedo vse – tudi to, kakšno prebavo imaš. Prav zato sem spoznal, da ne smem soditi knjige po platnici in da nikomur več ne verjamem na prvo žogo. Ker vsi lažejo, zaposleni pa še najbolj.«
V priporu imaš možnost opravljati različna dela, za katera v večini dobiš okoli 30 ali 40 evrov na mesec, knjižnica pa je plačana bolje, saj je težje dobiti kadre, ki obvladajo slovenski jezik. »Največja fora je, ker vsi pravijo, da imaš v zaporu vse zastonj, a to sploh ni res. Cene v kantini so močno pretirane,« nas poduči in doda, da je tisto, kar imaš na voljo za higieno, res goli minimum. »Če hočeš preživeti, moraš delati, da kaj zaslužiš. V vrečki ti dajo tri gate (če nimaš svojih), ščetko, pasto, trdo milo, peno za britje, običajno žiletko.
Omemba britvice nam poraja dvome o varnostnih ukrepih, ampak zaporniki dobijo tudi tuno v konzervi. »Tako da če kdo želi narediti problem, ima precej ostrih stvari na voljo. Toliko o varnosti!«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 45, 5. november 2024.
