Poglejte onkraj besed. Onkraj črk, črnila in papirja. Začutite: resnično je. Papir prenese vse. Zapise o zločinih in strahotah, o bombardiranjih, krivici, o norosti, smrti. Sovraštvo rojeva ogenj, ogenj bruha iz tisočerih cevi, granate in naboji parajo zrak, drobci jekla in svinca se zarivajo v meso, cefrajo organe, drobijo kosti. Sirene zavijajo, matere jočejo. Gazi, gazi – Gazo. Papir, črnilo, črke, besede: premalo. Zlo zmaguje ravno zato, ker papir prenese vse; zaslon prenese še več kot to. Novice in statistika kot nov del resničnostnega šova, ki se ga je javnost počasi že naveličala. Gremo naprej, kaj se še dogaja drugje, na drugem kanalu. Daleč je Gaza, predaleč, pa vendar je resnično.
Kako resnično? Vprašajte deseterico palestinskih otrok, ki prihajajo v Slovenijo na rehabilitacijo v URI Soča. Vzemite v naročje njihova strta telesca, poljubite jih na prazne oči – zajočite nad tem, kar vse zmore postati človek. Lahko pa verjamete, ne da bi videli. Te črke in te besede so premalo, pa vendar … Lahko verjamete besedam tistih, ki so videli in še gledajo. Kot je Mojca Seliškar Toš, predsednica uprave ustanove Pustimo jim sanje – Fundacije Danila Türka, ki skrbi za logistiko projekta rehabilitacije otrok iz Gaze v Sloveniji. »Večinoma gre za rehabilitacije po amputacijah okončin, nekateri pa imajo tudi poškodbe hrbtenice, glave. Na URI Soča jih bodo oskrbeli s protezami, ortozami in drugimi potrebnimi medicinskimi pripomočki. Gre za izjemno občutljivo situacijo, saj so vsi otroci, kot tudi njihovi spremljevalci zelo travmatizirani. Seveda so bili travmatizirani tudi palestinski otroci v prejšnjih letih, vendar takšnih strahot kot ti sedaj niso doživeli.«
Zavetje pod Alpami
Kontekst: v Gazi je na vrhuncu izraelske ofenzive vsako uro v povprečju padlo 42 bomb ter uničilo 12 stavb in ubilo 15 ljudi, od tega šest otrok. V zadnjih 12 mesecih je v Gazi umrlo okoli šest tisoč žensk in več kot enajst tisoč otrok. To so najbolj konservativne ocene, a nobena druga vojna v zadnjih dvajsetih letih ni terjala tako visokega davka med ženskami in otroki. In če ob tem pomislite, da je Gaza pekel, se motite. Ne, pekel se je preimenoval v Gazo. In s pomočjo izraelskih bomb na svojem dnu skopal novih devet krogov. V tem breznu je več kot 25 tisoč otrok izgubilo enega ali oba starša.
Tako je videti kraj na koncu prepada človeške zlobe in norosti, iz katerega so požrtvovalni in človečni humanitarci Slovenske Karitas in Fundacije Danila Türka uspeli k nam pripeljati teh deset zdrobljenih, zmaličenih, pa vendar čudovitih, po življenju hrepenečih otrok. »Otroke, sprejete na zdravljenje v Soči, najprej temeljito pregleda skupina zdravnikov specialistov in izdela načrt zdravljenja,« potek rehabilitacije opisuje Mojca Seliškar Toš. »Ta načrt lahko po potrebi vključuje tudi operacijo, sicer pa fizioterapijo, delovno terapijo, namestitev protez in ortoz. Poleg tega so otrokom na voljo vse vrste potrebne medicinske opreme.« Kot razloži sogovornica, se nato na Soči izvaja tudi nadaljnja diagnostika s preiskavami, rehabilitacija pa se prilagaja glede na rezultate.
Ti otroci so namreč vsi brez izjeme vojni invalidi. Nekaterim manjkajo roke, drugim noge, tretji so hromi. Vsi so – tako kot njihovi spremljevalci, največkrat sorodniki, če so imeli srečo, pa kateri od preživelih staršev – za vekomaj zaznamovani s tem, kar so videli in doživeli.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 41, 8. oktober 2024.
