Ko se je poletje prevešalo v jesen, je v tišino ovito okolico neobratujoče Termoelektrarne Trbovlje napolnil vrvež. Zgodovino, potopljeno v globok spanec, so predramile postave s čeladami, ki so zavihale rokave in se lotile prebujanja starega betonskega dedka. Zasavske roke so očistile notranjost zunanjega plašča, napeljale luči in nekaj metrov od tal napele veliko varnostno mrežo. Potem je napočil trenutek za uresničevanje sanj trboveljskega chefa Tadeja Voduška, ki se mu je pred dvema letoma utrnila nora ideja, da bi znotraj zidov največjega dimnika v Evropi pripravil kulinarično doživetje.
»Navdih sem dobil takoj, ko sem ob neki priložnosti stopil skozi vrata. Zamisel me je vseskozi spremljala, a je trajalo kar nekaj časa, da je dozorela. Ob letošnjem tednu zasavske kulinarike pa so odgovorni mojemu predlogu prisluhnili in nas podprli,« je zadovoljen gostinec, ki je za en sam večer priredil mistično gostijo v notranjem delu dimnika, iz katerega se je nekoč valil dim.
Večdnevni projekt za tri ure užitka
Izvedba še zdaleč ni bila preprosta, a so priprave ob energični družinski ekipi gladko stekle. Že poprej so skrbno oblikovali jedilnik zasavskih jedi v sodobni preobleki, v dneh pred dogodkom postavili začasno kuhinjo in v dimniku pričarali tematski ambient z v mrak potopljeno zvočno ter svetlobno kuliso. Prostor so napolnili s 17 mizami, čeprav je bilo od prvega namiga jasno, da bo zanimanje zelo veliko. Misel, da bodo lahko strogo varovani prag največje trboveljske atrakcije prestopili le redki, je bila preprosto vznemirljiva. Tadej, ki ga je že dan pred dogodkom pokonci držal adrenalin, si je s soprogo, hčerkama, upokojenim očetom Martinom in preostalo ekipo nadel črne predpasnike ter pognal kolesje. Povejte no, lepo prosim, ali so še v kakšnem dimniku na svetu ljudje zobali čipke iz bučnega olja in pomakali prekajeno postrv v hrenovo espumo? Prmejduš, da najbrž ne!
Radovednica na obisku
»Večerja v dimniku z vinsko spremljavo Herga,« je pisalo na listu papirja. Nobenega podatka o tem, kaj bodo stregli, le datum in ura na skrivnostni vstopnici, ki sem jo veliko prezgodaj pomolila pod nos vratarju na savskem mostu, da bi se le usmilil novinarske duše. Ko je dvignil zapornico in sem lahko z avtomobilom zapeljala na prepovedano območje, je v meni tlela radovednost.
Veličasten je, sem pomislila in se s strahospoštovanjem zazrla v siv betonski valj, ki se je dvigal v višave, kjer ga je požiralo nebo. Spomenik trboveljske zgodovine, naših prednikov kruh, se je nemo kopal v topli svetlobi zahajajočega sonca. V daljavi so postave v črnem prižigale sveče in se pripravljale na trenutek, ko se bo velika rdeča krogla potopila med griče. Pogled na s časom prerasle rjaste skelete objektov me je za nekaj trenutkov prikoval na mesto, nakar sem pospešila korak proti vrvežu pred vhodom v dimnik.
Raziskovanje
Urno sem smuknila mimo deklet, ki so pripravljale penino za uvod v skrivnosten večer, in prvič prestopila prag dimnika. Pričakujoče sem nagnila glavo v višave, izgubila pogled v gosti črni temi in se raje sprehodila med mizami, na katerih so mežikale svetilke. Na projekcijskem platnu so se odvijali podvigi adrenalinskih navdušencev, ki so z vzponom na vrh dimnika zakoličili svojo trofejo, tiha glasba pa je spremljala ples senc na ovalnem zidu. Zanimivo.
»Pridi sem in poglej v dimnik,« me je nagovoril glas v mraku in me usmeril k sredinskemu betonskemu valju. To je torej glavni dimnik! Postavila sem se pod nekakšen aluminijast lijak, iz katerega so v času obratovanja padale saje, in zamižala na eno oko, da bi ulovila majhno rinko svetlobe, ki je v notranjost pronicala z vrha tuljave. Zagotovo manj veličastno kot razgled z vrha, a vseeno presunljivo.
Kje se je nahajala kuhinja in kako je na mističen četrtkov večer oživela notranjost temačnega dimnika, pa si lahko preberete v nadaljevanju prispevka, objavljenega v reviji Jana, št. 40, 1. oktober 2024.
