Saša Jerkovič

Čeprav imate že dolgoletne športne novinarske in voditeljske izkušnje, si vsake toliko časa privoščite izlet v razvedrilo. Vašemu značaju je to kar pisano na kožo?

Drži, da tam moj značaj pride do izraza. Večkrat ponavljam, da pri nas pogosto preveč ločujemo šport in razvedrilo. Nekoč smo oboji imeli na televiziji enega urednika. Šport je tudi razvedrilo. To so bolj kot ne dobre novice, ljudje se ob športu zabavajo, veselijo, se osrečijo, tako gresta ti dve področji kar z roko v roki. Tudi v tujini se najdejo voditelji, ki so v športu in razvedrilu hkrati.

Vendar razen s svojo oddajo Inkognito z razvedrilom nimam toliko stika, razen z urednikom razvedrilnega programa Mariom Galuničem, urednikom oddaje Tomažem Kregarjem in svojo desno roko Saško Sonjo Sagadin, brez katere bi bil pogosto bos. Nekaj dni pred snemanjem se dobimo, gremo skozi scenarij in to je to. Ta oddaja je obrtno izjemno preprosta, preprostejša od mnogih stvari, ki sem jih sicer delal na televiziji.

· Domači

Rok Švab Modrijane spravil v zadrego

Odnosi

Trend sive ločitve: zakaj se vse več starejših ločuje

Je vaša navihanost posledica štajerskih genov, kot bi morda namignil vaš dokaj redni član omizja Žan Papič?

Kaj pa vem. Vedno rečem, da sem najbrž nekaj dobre volje podedoval po svoji pokojni mami, takšne, vedre, se spomnim. Sicer pa nimam racionalnega odgovora. Takšen sem, to je najlaže reči. Meni je fino. Marsikdaj mi v življenju ni bilo lahko, pa sem tako lažje šel skozi.

Ljudje oddajo radi gledajo, o njej se pogovarjajo, češ da se že dolgo niso tako smejali. Se je bati, da vas bodo »ugrabili« razvedrilci?

Te bojazni ni. Zaposlen sem v športnem programu in vsak odklon od njega mora urednik požegnati. Tudi do tega sodelovanja je prišlo po tehtnem razmisleku in zavedanju, kaj so moje primarne obveznosti. Ni bojazni, da bi me ugrabili. Ne nazadnje je šport nekaj, kar zelo rad delam. Nikoli sicer ne reci nikoli, a ne vidim, da bi ta program zapustil iz osebnih nagnjenj. Vesel pa sem, da se mi je ponudila priložnost. Delo v športnem uredništvu je rutina, nov izziv pa mi potem daje nov zagon tudi v športu.  

Nekje ste dejali, da so vaši člani omizja precej živahnejši in zgovornejši kot tisti v originalnih oddajah, izbor se vam je precej posrečil, velikokrat se med njimi ustvari posebna kemija, da se kar iskri. Se res zabavajo, kot je videti?

Nikoli se sicer nisem spraševal, koliko se zabavajo, ampak že s tem, kar pokažejo in kako, mi na to odgovorijo. Pogosto se smejimo, pogosto tudi kaj izrežemo, ker je preveč, bodisi smeha ali nas zanese v kako drugo smer. Format oddaje pa jim res omogoča, da so takšni, kot so. Včasih dobim pripombo, da gredo nekateri čez mejo, ampak če jim to rečem, se bodo preveč brzdali, zato ne posegamo v njihov karakter. Včasih znajo iti tudi malo čez rob, ampak skušam z nekakšno četrt resnostjo to obrzdati. 

Nina Grilc: "Vzgoja je pri nas timsko delo"

Kako pa ste jih izbrali?

V življenju sem navajen hierarhije, ki jo ekstremno spoštujem, in na izbiro članov omizja nisem vplival, izbrali so jih uredniki. Urško Vučak Markež in Ano Mario Mitić sem sicer poznal že iz oddaje Kdo bi vedel, Miho Brajnika, ki pogosto pride, pa tudi. Poiskali so več ljudi, ki so na voljo in bi lahko bili kompatibilni, ti se menjavajo. Nekaj pa je stalnih. Težava je, če kakšen dobi vmes ponudbo na drugi televiziji pa gre tja, ali pa je bil prej tam in je zdaj lahko z nami, recimo Brajnik. Ker snemamo dva dni po dve oddaji za tekoči mesec, pazimo, da je vsak zadržan po en dan, ne dva dni zapored.

Saša Jerkovič

Verjetno ste sami avtor svojega teksta?

Seveda. Se spomnim, da mi je za oddajo Kdo bi vedel, ki sem jo nazadnje vodil pred kakimi sedmimi, osmimi leti, Mario Galunič s kar malo slabe vesti rekel, da mi žal ne more dati asistenta za tekste, pa sem ga kar malo debelo gledal, ker mi v življenju še nihče ni napisal teksta. V oddaji Kdo bi vedel mi je odlični Rok Bohinc, avtor romana Smrdljivec, sicer takratni animator publike, ki je bil na začetku svoje stand up kariere, ponudil, da bi mi napisal štose. Mnogi so bili odlični, pa sem jih na žalost zelo malo uporabil, ker jih nisem znal povedati tako dobro kot stand up komiki. Zato naredim svoje tekste sam, pa četudi so kratki in klasični.

Včasih je člane omizja težko ustaviti, vam kdaj oddaja malce uide iz vajeti?

Vi tega ne veste, ampak pogosto so oddaje občutno daljše in jih v postprodukciji skrajšajo. Gotovo mi kdaj kaj uide iz rok, pa s tem ne mislim, da bi bili oni ekstremno podivjani, ampak padejo v svoj film, kjer ne vidijo in ne slišijo ničesar. Ali padejo v živo blato in hkrati ne vidijo nobene palice, ki jim jo ponudim. Skušajo sami izplavati iz njega, kljub temu da je jasno, da v živem blatu bolj ko migaš, bolj toneš.

Vam je kakšna oddaja še posebej sedla v srce?

Spomnim se, tudi zato, ker me ljudje še dandanes opozarjajo nanjo, tiste, ko mi je morski prašiček zlezel v rokav. Gotovo pa se mi je za vedno vtisnila v spomin ena zadnjih, ko sem skočil iz letala s padalom v tandemu. Nikoli še nisem tega storil niti si nisem želel. Sem pa človek, ki mi ni nič ekstremno težko, marsikaj naredim tudi za novo izkušnjo v življenju; ker je bila priložnost, sem jo izkoristil.

Ali me je bilo strah? Do tistega trenutka, ko me je inštruktor pahnil ven, ne. Normalno sem spal, na 4.000 metrih sem se v letalu še vedno dobro počutil, brez kakega navala adrenalina. V trenutku, ko me je inštruktor začel tlačiti skozi vrata na letalu, pa že ni bilo več tako v redu. (smeh) Težko opišem, kako je sploh bilo. Skočiš s 4.000 metrov, padalo pa se odpre na 1.000 metrih, tako da je kar nekaj prostega pada. Strah te je, gledaš, ali boš preživel ali ne, ne znaš dojemati okolice, ne dojemaš časa, pomembno je samo, da preživiš, potem je pa že konec. (smeh) Najbrž bi moral večkrat skočiti, če bi želel uživati, samo ne vem, ali je to sorta zabave, v kateri bi blazno užival.  

Politika

»Nismo še v vojni, v miru pa tudi ne.«

Videti je, da se sicer v oddaji tudi vi precej zabavate.

Zelo. Včasih se to niti ne vidi, ker sem skrit za kamerami. Je pa razlika med člani omizja in mano, saj moram razmišljati in voditi oddajo, čeprav se smejim. Razmišljam, kako naj jih malo priganjam in kako jih bom spet speljal na pravo pot. Morda nisem tako sproščen kot ljudje, ki gledajo. Oddaja pa mi je zelo zanimiva tudi zato, ker kaže na element naše sociološke plati – kako se v določenih trenutkih obnašamo.

Kako človek, ki ima svojo idejo, včasih ne sliši nič okoli sebe. Po drugi strani pa ima nekdo lahko dobro idejo, a ga drugi z argumentom prepričajo, da ni prava, čeprav je bila. Vsi so v tem, a vsakega žene želja, da bi on uganil, čeprav so ekipa. Vsak rad sam zmaga.  

Katere vaše lastnosti takšen tip oddaje privleče na dan? Kaj ste novega odkrili o sebi?

Težko rečem, da človek po petdesetem letu o sebi še odkrije kaj novega. Lahko pa rečem, kar itak vem – da znam poslušati. Mojih bivših tega sicer ni treba spraševati, ker bodo zanikale. (smeh) Ampak v službi pa sogovornike znam poslušati in se tudi odzvati. Zato mi je oddaja pisana na kožo. Mojega vpliva ni ravno veliko, kadar pa je, vem, v kateri smeri razmišljajo člani omizja, in znam vskočiti v pravem trenutku.

Saša Jerkovič

Nekje ste dejali, da si najbolj želite, da vas včasih pretirana lahkotnost dojemanja življenja še ne bi tako hitro zapustila. Verjetno je tako lažje živeti? 

Glede na to, da sem to povedal že dolgo nazaj, sem se o tem tudi večkrat spraševal. Na neki način ja, po drugi strani pa bi bilo včasih vendarle fajn, da bi kakšno resno stvar jemal malo resneje. Marsikdaj rečem, saj bo, bomo že nekako, to pa res ni razlog za skrb. Morda bi pa nekdo drug rad slišal kaj drugega.

Res mi pa ljudje velikokrat rečejo, kako je fajn, ker nikoli nisem slabe volje. Morda zato, ker življenja ne dojemam kot najbolj resne stvari na svetu. Mogoče je bil to nekoč moj obrambni mehanizem pred težavami, ki jih v življenju ima vsak človek. Vedno rečem prijateljem: ali ima žena raka, nima, ali so otroci zdravi, so, si ti zdrav, ja. Potem pa ne razumem, kako je lahko desni končnik na avtu, zaradi katerega se zdi, da boš kar umrl, tak problem. 

Kako pa se potem spopadete s težjimi preizkušnjami?

Poskušam se nasmejati. Pa daleč od tega, da nimam tudi jaz težav. Saj sem že tako rekoč dvakrat ločen. Je pa res dobra plat mojega značaja, da nimam težav z okolico, s tem, kaj si bodo drugi mislili o meni. Vsakemu sicer godi, da imajo o njem dobro mnenje. Ampak zame res ni pomembno, kaj si recimo mislijo o tem, da je Jerković spet samski. Ni mi nerodno vsem povedati, da živim v podnajemniškem stanovanju. Po nazoru sem neke vrste socialist. Nimam niti avtomobila. To povem s ponosom vsem, še posebej tistim, ki imajo doma dva. Morda grem tudi zato skozi nekatere stvari vsaj na videz lažje. Preziram pretirano potrošništvo. Pa daleč od tega, da si ne kupim česa, kar mi je pri srcu.

»Naj vas do naslednjega tedna spremlja radovednost,«  je vaš priljubljeni stavek. Kako v sebi še vedno ohranjate otroško nagajivost?

To je moj način delovanja. Tudi kadar sem slabe volje, skušam odreagirati s štosom. Ne prepuščam se malodušju. Kaj preberem, zanimivo literaturo. Pa ni mi težko biti sam, nikoli mi ni dolgčas. Tudi če sem doma in pomivam posodo, si zavrtim dobro glasbo ali kakšno novo. Pred kratkim mi je prijatelj zavrtel nov komad nekega neznanega blues rockerja Howlina Jacksona, ki si ga vrtim že tri dni in uživam.

Torej z vami ni težko sobivati?

Glede na to, da sem samski, očitno je. (smeh) Gotovo je z mano težko v kontekstu moje službe, ki je vse prej kot prijazna do zvez. Ker nima urnika, nima reda, ker ni prostih vikendov – dva na mesec delam. Pretirano lahko torej z mano ni. Vendar sem na televiziji že toliko časa, ker imam to službo rad, in me drugam tudi ne vleče.

Na spletu sem našla o vas nekaj zanimivih dejstev, eno, da nimate avtomobila, ste že omenili …

O avtomobilih nimam pojma, o tem se nama ni treba niti pogovarjati. Ne, nimam avtomobila. Pa tudi že prej sem hodil v službo s kolesom ali z avtobusom. Če pa grem kam dlje, uporabljam car sharing, v Ljubljani je to dobro urejeno. Ni mi težko k domačim v Maribor z vlakom, grem pogosto. Nazaj pa ne, ker bi moral s tovornim vlakom, glede na to, koliko me vedno založijo z zelenjavo z domačega vrta in ostanki od kosila, za kar sem jim neizmerno hvaležen.

Saša Jerkovič

Menda ste bili med zadnjimi v vaši športni redakciji, ki si je omislil telefon.

Ja, to je res, ampak zdaj brez njega verjetno ne bi več šlo. Nedolgo nazaj smo bili na jadranju, kjer imaš kaj početi, pa je vsak od nas vsake toliko pogledal na telefon nogometne rezultate, družbena omrežja …

Menda ste tudi velik navdušenec nad družabnimi igrami kot alternativo elektronskim igricam?

Vse manj jih igram, ker imam vse manj tovrstne družbe. Prej sva igrala s hčerko Mašo, zdaj je pa odrasla, živi svoje življenje, trenutno je na študijski izmenjavi v Barceloni. Žal sem tukaj precej popustil. Ampak ravnokar je bil pri meni nečak, obljubil sem mu, da bova naslednjič, ko bo prišel, igrala carcassonne.

Kako se razumeta s hčerko?

Kot oče sem najbrž tak kot vsak, ki misli, da dela vse prav, pa naredi marsikaj narobe. Imela sva tudi težke trenutke z nekimi omejenimi stiki. Ker živi pri mami, se včasih dlje nisva videla brez tehtnega razloga. Potem sem si rekel, tako pač mora biti, in so se čez štirinajst dni stvari malo obrnile. Na koncu sva tudi to prebrodila in mislim, da imava danes z Mašo zelo v redu odnos.

Kako pa kaj deljeno skrbništvo za psičko Uli?

V bistvu niti ni deljeno, kot sem to nekje izpostavil. Moja bivša pastorka Lina, ki je tudi moja frizerka, ker se uči za frizerko, me je malo okarala, da to ni moj pes, temveč njen. Ampak mi ga za kakšen dan posodi. (smeh) Vesel sem za te trenutke. Greva v divjino, hodiva po blatu, hosti, v hrib, ves dan sva skupaj. Odličen odnos pa sva zgradila tudi z Lino, dojemam jo kot hčerko in jo imam ekstremno rad. Najin ritual je, da greva pogosto na »zdrav obrok«, najbrž si predstavljate, kaj je to, a ne? (smeh) Sicer pa me striže, zraven mi pa pove še vse, kar se ji v življenju dogaja, je prava klepetava frizerka. (smeh) 

Kdaj pa ste sami malo bolj »inkognito«? Kaj vam takrat ustreza?  

Nič posebnega. Rad sem doma, sam, si zavrtim dobro muziko, gledam film, pospravim svojo garsonjero. Večino stvari opravim sam, tako kompenziram to, da sem v službi vseskozi v družbi. Tudi v kino grem sam, ker mi je to fino. Pa kaj dobrega si skuham, to je zelo preprosta stvar. Vsekakor lažje kot zamenjati rezervni del v avtu. (smeh)