Osebni arhiv

Iz zvočnika pred menoj butne glomazen tehno ritem, doneči utripi norega srca devetdesetih, ki v hipu razbijejo sivino postmodernega vsakdana. Spretni prsti poletijo prek tipkovnice velikega sintesajzerja in prek ritma naložijo preprosto zaporedje znanih akordov, ob katerih se nevronske povezave v mojih možganih razsvetlijo kot lučke na božični jelki.

Osebni arhiv

Odnosi

Trend sive ločitve: zakaj se vse več starejših ločuje

Nina Grilc: "Vzgoja je pri nas timsko delo"

· Domači

Slovenska igralka odkrito: dela cele dneve in ne obžaluje

»Tek je dvanaest sati,« zapoje možak za klaviaturami in moj notranji otrok se še isti hip požene naprej; dolgo, že teh prislovičnih trideset in nekaj let, sanja(m) o vrnitvi tistega preprostega časa, ko je bil ta otrok nazadnje svoboden – časa koles BMX, nepobritih pazduh in Princa iz Bel Aira.

Devetdeseta so nazaj vsaj za nekaj minut. »Zavedi me da ne bude do-osadno!« pritegnem s polnimi pljuči. S Fredijem Milerjem se spogledava in sočasno pobalinsko zareživa kot dve razklani meloni, ko pisani zvoki mladosti pljuskajo barvo čez dopoldansko zaspani, z oblaki in novicami iz sveta in domovine postarani obraz Črne na Koroškem.

Studio si je moj gostitelj uredil kar v spalnici skromnega kletnega stanovanja tik ob glavni cesti, v katerem prebiva z ženo. Medtem ko najbolj priljubljene blagovne znamke slovenske glasbene scene klepajo in miksajo svoje hite v vrhunsko opremljenih komorah s pulti kakor iz NEK Krško, je Milerjeva mešalna miza postavljena komaj dober meter od zakonske postelje.

Osebni arhiv

Znajdi se, kakor veš in zmoreš – tako to pač počne prislovični mali človek. Več nemara tudi ne potrebuje. »Izdal sem že okoli 130 komadov, deset gor ali dol,« se pohvali sogovornik. »Zdaj ustvarjam predvsem za hrvaški trg, nazadnje sem naredil pesem Nek se čuje moja pjesma; res dober komad. Hrvaščina je nekako bolj mehka, spevnejša, lažje najdem rimo,« še doda.

Fredi Miler je v iskanju zasluženega spoštovanja. Prosto po Radiu Erevan je slovenski ekvivalent ameriški operni “pevki” Florence Foster Jenkins – le da ni ženska, ni bogat in ne poje opere. Vse drugo je enako; tudi on je svojih pet minut nacionalne slave doživel kot splošni predmet posmeha s spotom za pesem Vedno si sanjala njega, nakar je tovrstno percepcijo s svojo iskrenostjo, optimizmom in dobrodušnostjo uspel (povečini) obrniti v pristno naklonjenost.

»Narod vidi, da se res trudim in da jih ne nategujem. Na koncertih vedno pojem v živo, ne fušam, dam vse od sebe, nastop potegnem krepko čez dogovorjeno uro. Saj se še najdejo brezobrazneži, a jaz se ne dam. Na nekem nastopu mi je en tip v prvi vrsti ves čas j…l mater; na neki točki sem odvrgel mikrofon, skočil z odra in ga kratko malo ubrisal po goflji.«

Osebni arhiv

Najbolj ga je bolelo, kadar so ga zmerjali s ciganom. »Slabi ljudje rečejo in naredijo vse, da bi te zlomili; to me ubije. Moj ati izvira iz starodavnega ljudstva Sintov – naj si bedaki pogledajo na Googlu, kakšna je razlika!«

Pri 58 letih si Miler (»ati se je pisal po nemško, torej Müller, vendar na občini tedaj niso imeli pisalnih strojev z umlautom«) ne dela več utvar glede svoje glasbene kariere – ve, da ga radijske postaje ne bodo na vsem lepem spustile h koritu, in ve, da nikoli ne bo del “scene”. Ve pa tudi, da si zasluži spoštovanje.

»Ni dela, ki ga ne bi obvladal, in ni stvari, ki je ne bi znal narediti ali popraviti,« mi zatrdi. Za preživetje je med drugim polagal knauf in parket, prek javnih del »čistil graben in šumo«, v Nemčiji je garbal v tovarni pohištva, še najdlje pa je kot rudar v mežiškem rudniku svinca in cinka vrtal v živo skalo – in si uničil ramo do te mere, da ga je zdravnik poslal v invalidsko upokojitev.

Penzije pa ne prejema, ker menda ni nabral zadosti let delovne dobe. Rudnik se je zaprl že pred tridesetimi leti, drugih služb pa za delavca z rudarsko šolo tudi ni bilo na pretek; Fredi Miler je iz prve roke spoznal tudi mesece brezposelnosti. Če se mu ne bi pred 22 leti prikazala Marija s histerijo okoli Vedno si sanjala njega, bi družina nemara tenko piskala.

Osebni arhiv

Prepoznaven sem, nisem pa zvezda

»Karierni načrti? Kakšni načrti neki; saj si sploh nisem mislil, da bom kdaj imel kariero!« se trpko nasmehne. Kakršna je zdaj, njegova je, in kar ima, je ustvaril sam.

Ko pride sušno obdobje, v katerem tudi po dva, tri mesece nima koncerta, je treba s kakšno položnico tudi malo počakati – strategija, ki jo še kako dobro pozna vse več Slovencev. Zato je Fredi Miler kot lik bolj ljudski, bolj življenjski od vseh drugih, ki polnijo dvorane in harajo po radijskih valovih – pa naj si človek o njegovi glasbi misli, kar hoče.

Ko sediva za mizo v njegovem majhnem, a toplem stanovanju, mi je, kakor da sem pri katerem od svojih prijateljev iz bloka; na sebi ima spodnji del trenirke in majico s kratkimi rokavi, govori po domače in odkrito – še en življenja lačni, vztrajni in prebrisani napol samorastnik, sol slovenske zemlje.

Zvezda? »V Sloveniji ni zvezd! Sem prepoznaven, zvezda pa nisem in nikoli ne bom; vedno bom samo človek kot vsi drugi.«

Z glasbo se ukvarja že 42 let. Prvih dvajset je preživel v narodno-zabavnem ansamblu Koroški trio, po Vedno si sanjala njega je šel na svoje. Začel je v šestem razredu osnovne šole, ko se je naučil igrati kitaro, in potem v šolski koloniji preigraval Sivo pot in druge zimzelenčke.

»Od nekdaj sem bil zagret za muziko in ples,« se namuzne. Že kot pob je požiral in častil vse, kar je zaznamovalo popularni okus osemdesetih in devetdesetih, od Dire Straits do Modern Talking.

Kot najstnik se je ob gledanju videokaset Breakdance 1 in 2 naučil plesati elektro boogie in pri sedemnajstih na jugoslovanskem prvenstvu osvojil četrto mesto. Danes obvlada kup inštrumentov – harmoniko, ustne orglice in seveda klaviature – in tudi robotskega plesa se še spomni.

»Brke sem si pustil rasti že pri štirinajstih,« pove z nasmehom.

Osebni arhiv

O raku, ki ga je nedavno prebolel, Fredi Miler ne želi več govoriti. »Saj sem vse povedal; kar je bilo, je bilo,« reče in tedaj se prvič zgodi, da mu sicer tako živahne temne oči za hip zastre utrujenost.

Naj bo dovolj, če zapišem, da je prestal tretjo operacijo in da se počuti odlično. »Sploh pa je govorjenje o raku zame antireklama. Narod misli, da sem napol mrtev, in potem ne naročajo koncertov. Jaz pa sem v top formi!«

Tako Fredi Miler v studiu v spalnici majhnega stanovanja v kleti bloka v Črni na Koroškem še vedno vsak dan kuje preprosta besedila o ljubezni in žuru. Ustvarja preproste, a nalezljive melodije, ki se naselijo v uho, da jih zlepa ne preženeš iz glave.

Osebni arhiv

Kakor nadarjeni, samouki deček, ki v domači kleti zbija maketo rakete, s katero želi prehiteti profesionalce Elona Muska – ker ga to radosti. Četudi ni ostal med zvezdami, se jih je za nekaj nepozabnih trenutkov vsaj dotaknil.

In si že davno zaslužil vse spoštovanje; ne moreš se 42 let ukvarjati z glasbo, ne moreš več kot dvajset let živeti od nje, če v njej nisi dober. Gledam ga, ko igra na svoj sintesajzer, in ko preskoči iz E.T. na tehno inačico Knocking on Heaven's Door, se od srca zasmeje – in od srca se zasmejem tudi jaz.

Dva otroka istega časa, ki ne bo nikoli minil. Ura je odbila šele dvanajst – najboljše šele pride.