Šimen Zupančič

Ljubitelji teka nestrpno odštevajo dneve do 19. oktobra, ko se bodo ljubljanske ulice spremenile v največjo tekaško progo. Med tekači bo tudi 91-letna Kazimira Lužnik, ki je s svojo neverjetno življenjsko energijo, voljo in optimizmom navdih marsikomu. Potem ko ji je lani umrl ljubljeni mož Miloš, ji je žalost pomagal blažiti prav tek.

»Podala se bom na desetkilometrsko preizkušnjo, ki se je zelo veselim. Tekli bova skupaj z Jasmino Praprotnik, ki je pred leti napisala knjigo o meni,« veselo pove Kazimira, ki se je pridno pripravljala na veliko tekmo. »Treniram zato, da ostajam v dobri kondiciji, da lahko pomagam drugim in nisem nikomur v breme.«

V dneh, ko jesen najbolj pisano žari, Kazimira prekipeva od veselja. »Dela mi zlepa ne zmanjka! Zjutraj vstanem in najprej telovadim: delam vaje leže, stoje … Vse, kar je treba za moč. To je zelo pomembno pri ohranjanju gibljivosti, kajti le tako sem lahko kos vsakdanjim obveznostim,« pravi ta izjemna ženska, ki je v življenju prestala številne preizkušnje, tudi najhujšo – smrt otroka. Lani se je pri 101 letu poslovil tudi njen ljubljeni mož Miloš, kar jo je zelo prizadelo.

Vsa ta desetletja sta se imela res lepo. Skupaj sta bila v dobrem in slabem. Imela sta štiri otroke, žal pa jima je en sin umrl. Preostali so zelo uspešni: dva sinova sta zdravnika, hči pa je profesorica klavirja. V medicino se je podalo tudi kar nekaj njunih vnukov in pravnukov.

»Zelo ga pogrešam. Na mizi imam njegovo fotografijo. Vsak dan se pogovarjam z njim, ga poljubim na sliki in mu velikokrat tudi kaj napišem, denimo, kako zelo ga imam rada,« prizna Kazimira, ki sta ji delo in tek pomagala iti naprej. Vsak dan se trudi narediti največ, kar tisti dan zmore, ter s svojo neustavljivo energijo lepša življenje sebi in svojim najbližjim. Dela ji zlepa ne zmanjka: uživa na vrtu, ki ji bogato poplača za njen trud – hiša v Slovenj Gradcu je vsa obdana s cvetjem.

Domači

Slovenska operna pevka: skoraj povsem sem črtala alkohol

S kuhanjem trenira možgane

Vsak dan si tudi skuha zdravo kosilo. »Tudi to je pomembno, saj je treba celo tedaj, ko si med lonci, razmišljati. Tako skrbiš za možgane,« pravi Kazimira. Vsak dan preteče nekaj kilometrov. »Tek je moja ljubezen, ki sem jo odkrila pri 46 letih. Pomlajuje me in osrečuje, daje mi življenjsko moč in veselje, občutek svobode ter napredka. Dokler še lahko tekam, vem, da sem, hvala bogu, zdrava. Dolga leta sem se posvečala le možu in družini, pri 46 letih pa me je zagrabilo. Nisem zdržala več pri miru, temveč sem začela teči. Imela sem zvezek in si vanj lepo zapisovala svoje izmerjene čase ter pozorno sledila, ali napredujem. Če nisem, sem vedela, da se moram potruditi še bolj. Vedno se lahko odločimo, da se trudimo, vztrajamo in poskušamo. Če želiš trenirati, je mogoče to početi kjerkoli in kadarkoli. Pomembno je imeti željo po napredku. To je bistveno pri vseh stvareh v življenju. Samo vztrajen je treba biti, človek ne sme obupati. Vse je mogoče z dobro voljo,« pravi Kazimira, ki si je že lani za 90. rojstni dan želela odteči »polovičko« na maratonu, pa je žal zbolela.

Zato se zelo veseli skorajšnjega »ljubljanca«, za katerega je vse leto trenirala. Običajno je po jutranji telovadbi in skromnem zajtrku odtlekla nekaj kilometrov, če je bilo slabo vreme, pa popoldne. 

»Lepa in zdrava starost je odločitev vsakega človeka. Nikoli ni prepozno, da se začnemo gibati,« še pove. Sama je že zdavnaj nehala šteti, koliko športnih copatov je v vseh teh letih obrabila. Vsake nosi tako dolgo, da imajo že skoraj luknjo v podplatu. Do konca jih potem ponosi na vrtu. Vendar na tek ne gre kar tako, tudi med športanjem je rada lepo urejena. Pred tekmami se vedno naliči. Če jo boste srečali na maratonu, jo pozdravite, vesela bo spodbude.

Objavljeno v reviji Jana, št.  št. 41, 14. oktober 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana