Tole je trik: ležeš na trebuh in eno nogo zavihtiš v prazno, dokler ne zatipa tal, in potem lahko relativno varno še z drugo sestopiš s postelje. Ko lezeš gor, narediš obratno. So v navodilih pred potovanjem napisali, naj s seboj prinesemo zložljivo pručko, sem rekla, japajade, še pohištvo naj vlečem s seboj, že tako imam hudiča in pol. In se zdaj znajdem brez pručke.
Zunaj so valovi, ki ladjo premetavajo, ampak na postelji v podpalubju sem varno spravljena. Kot v Alahovem naročju ali kježe. Kot v veliki prijazni zibelki.
Pri kosilu smo lovili kozarce, ki so se hoteli pometati na tla, in nekateri okrog mene so dobivali zelene odtenke, jaz sem pa mirno žvečila kosilo in se trdno oklepala kozarca. Hči morja, očitno.
Zjutraj pred zajtrkom sem sedela v ležalniku na kljunu in vetrič je čisto rahlo pihljal. Ni bil čisti titanik, razumete, nisem razširila rok in tulila v veter, jaz sem kralj sveta, sem pa v tistem ležalniku mimogrede pomislila, kraljica sveta. Na dopustu!
Včeraj smo šli na pot ob enih ponoči. Takrat se običajno šele spravljam spat in seveda nisem spala, dobrih sedem ur pozneje sem se v Splitu, no, nekje v bližini, precej pomečkana skotalila z avtobusa in še tri ure pozneje sem bila na ladji z izvirno hrvaškim imenom Aloha. Samo še nekaj uric zatem smo se ustavili v zalivčku, ni bil ravno osamljen, ampak prostora je bilo dovolj za vse. Smo peljali mimo neke jahtice, starejši gospod na krovu je skušal uvelo ritko hitro stlačiti v hlače, in potem smo spustili lestev in sem odhitela, tap tap, tap, in sem bila v vodi. Blažena. Vse je odplaknila, službo, neudobno potovanje, vse. Hči morja!
Danes nov zalivček, naštudirala sem tehniko spuščanja po lestvi v plavutkah, sposojenih od kolegičine najstniške hčerke, jezusmarijajožef, kakšna velika stopala imajo ti otroci, in sem v ravno prav nemrzli vodi kakšno uro splakovala zadnje leto s sebe. Potem v plavutkah zlezla nazaj na ladjo in še bolj potem smo igrali tarok, dokler nam ni veter začel odnašati kart.
Enivej, zdajle me veter in valovi zibljejo v postelji. Mislim, da bom malo zaspala.
2. Posvojenka sonca
Ob devetih sem bila že v vodi, v zalivčku tako rekoč čez cesto od Zadra. Na skalah so čepeli ljudje, ubogi pešci, privezani na obalo, sicer smo bili pa kralji zaliva ... dokler nisem zagledala neke barkače, ki je kazala več kot očiten namen, da se nam pridruži. Šššc, sem rekla. Ššššššc, stran! Moje!!! In so odpluli naprej, ampak komaj sem malo odmaknila pogled, že je bil zaliv poln čolnov in plavalcev. Niso ostali dolgo, malo so se namočili in šli, mi smo pa že ves dan tu. Dve uri sem plašila ribe okrog ladje – eden od posadke vedno upa poln nastavi ribiško palico – potem sem morala pa igrati tarok. Dopust ni za reve.
Ko se prvič ugledala svojo kabino, sem skoraj zarjula od groze. Bilo je tako majceno! Stisnjeno! Klavstrofobično! Namenjeno za dva?!! A ste resni? Še jaz moram rikverc ven, da se obrnem! Brez oken, samo lina, ki se ne da odpreti. Ampak so mi dobre vile zraven poklonile sostanovalko, ki je bila že večkrat prav na tej ladji. Prav v tej kabini. Prvič sem jo srečala tik pred odhodom.
Dobrovoljka. Smejalka. Ne komplicira, so mi zagotovili. Ljudje, ki ne komplicirajo, so zakon. Bova zrihtali, boš videla, je žuborela. Ti daj kufer sem, pa tale omara je tvoja, tiste kljuke so moje ... in sva zrihtali.
Naslednje jutro sva si obe globoko oddahnili. Nobena od naju ne smrči. Dopust rešen.
Včeraj zvečer se je v najini kabini odvila visokooktanska drama: izginile so kopalke. Njene.
Tole je predzgodba: brisače in kopalke sušimo na vrveh ob strani, in potem med plovbo tiste stvari podivjano plahutajo, videti smo kot en tak lušten utripajoč ciganski tabor. Ampak včeraj je divji veter nekaj preurejal stvari po svoje, nekaj kopalk potrgal z vrvi –m oje so depresivno ždele na tleh, njenih nikjer. Vso ladjo je zaman preiskala. In sem jo tik pred spanjem mirila: imaš dovolj drugih? Imam. Si na te posebej navezana? Nisem. Torej jih ne boš posebej pogrešala? Ne ... In sva ugasnili luč.
Minuto pozneje je šinila pokonci. Prižgala luč. Tukaj še nisem pogledala, je momljala in mrzlično premetavala stvari. Kopalke si pustila na štriku? Ja. In zdaj jih iščeš tukaj? Kot v tistem vicu o nekom, ki išče ključe pod lučjo, ker je tam bolj svetlo ...
Zjutraj so jo kopalke čakale na mizi na palubi. En srčkan majčken morski čudež.
Sem se skrbno namazala, s faktorjem, ki sega pod nebo, pa me je sonce vseeno poljubilo na smrček. Toplo objelo čez rame.
Takle mamo.
3. Kako parkiraš ladjo
Včeraj zvečer je bilo v Zadru strašno soparno, ampak za mizo pod borovci, tik ob obali, je bilo prav prijetno sedeti ob pijači.
Celoten prispevek si lahko preberete v reviji Jana, št. 31, 30. julij 2024.
