Tri problematične vrste
S ščurki sem se prvič srečala v bloku v središču Kopra – bili so majhni in rjavkasti, tako imenovani nemški ščurki, ki se radi zadržujejo v notranjih prostorih. Nato so na bližnjem trgu začeli preurejati bivšo kitajsko restavracijo, ki je bila več let zaprta. Iz nje so očitno zbežali orientalski ščurki, črni in precej večji od nemških, saj jih je bila kar naenkrat cela soseska polna – lezli so tudi po fasadi bloka in v stanovanja. V Sloveniji naj bi se pojavljal tudi ameriški ščurek, a sama sem ga za zdaj srečala samo v Španiji. Preden sem se preselila tja, sem mislila, da je te ogromne žuželke mogoče najti zgolj v tropskih državah, nato pa sem nekega večera odkrila celo leglo v kuhinji stanovanja, v katero sem se pravkar preselila.
Ameriški ščurki so še večji od orientalskih, živijo v kanalizaciji ter zapuščenih, temnih in vlažnih prostorih, zaidejo pa tudi v stanovanja. To se v Valencii dogaja zlasti v središču mesta, kjer so stare hiše. Najbolj na udaru so stanovanja v nižjih nadstropjih, na primer moje. Večini prebivalcev Valencie se ščurki ne zdijo nič nenavadnega, nanje so navajeni. Nekateri pa so, tako kot jaz, pred njimi razvili fobijo. Poleti, torej od maja do oktobra, spim v nekakšnem šotoru iz komarnika, preden si obujem čevlje, jih za vsak slučaj stresem, in nikdar ne hodim bosa. Vsaj enkrat na teden obsedeno čistim, in to s čistilom, ki vsebuje insekticid, zaprla sem vse luknje in špranje, ki sem jih našla, nastavila sem pasti in oken nimam nikoli odprtih, kadar je zunaj temno – ščurki so namreč nočne živali. Kljub vsemu trudu se vsake toliko kakšen prikaže.
V Španiji o največ problemih s ščurki poročajo iz Valencie, Murcie, z Balearskih otokov, iz Andaluzije in zlasti s Kanarskih otokov. Zgodb o neprijetnih incidentih, ki vključujejo ščurke, je malo morje: ščurki v jedi v restavraciji, ščurek v postelji, ščurek, ki ti zleze po nogi, ko stojiš na ulici, ti s stropa pade na glavo, in celo ščurek, ki ga je neka ženska po več urah neprijetnega občutka odkrila v modrčku. To so sicer ekstremi, a dejstvo je, da so ščurki v Španiji del življenja.
Eni letijo slabo, drugi sploh ne
Na svetu je 4500 vrst ščurkov, a preglavice nam povzroča približno 30 sort. V Sloveniji se pojavljajo že prej omenjene tri vrste, prevladuje nemški ščurek. Imamo pa tudi blede gozdne ščurke, ki pa ne zahajajo v hiše. Teodor Golovec, direktor podjetja Saniteh, ki se ukvarja z dezinsekcijo, je pojasnil, da bi njihovo pojavnost težko opredelil geografsko, je pa povezana s standardom stanovalcev. Ščurke največkrat zasledijo v starejših, zanemarjenih zgradbah, problematični so samski domovi in stanovanja, kjer ljudje živijo v slabših higienskih razmerah. Pogosto jih najdejo tudi v kuhinjah restavracij, šol in hotelov.
Nemški ščurek je velik od centimetra do centimetra in pol, rjave barve, živi okoli 200 dni in kljub krilom zelo slabo ter redko leti. Razmnožuje se izredno hitro: samica v življenju izleže od štiri do osem ootek, ovojev, v katerih je lahko do 40 jajčec. Nemški ščurek se zadržuje v notranjih prostorih, ker na mrazu ne preživi. Kljub imenu najverjetneje izhaja iz Jugovzhodne Azije. Živi lahko kjerkoli na Zemlji: našli so ga celo na Aljaski in Antarktiki. Ker živi notri, je aktiven vse leto in pozimi ne hibernira. Ko ni druge hrane, se zateče h kanibalizmu. Ko opazimo enega nemškega ščurka, to običajno pomeni, da ni edini, ni pa nujno, da imamo gnezdo.
Orientalski ščurek je velik od slabih dveh do slabih treh centimetrov, črne barve in ne more leteti. Samica ima lahko tudi do 200 potomcev. Živi od 35 do 190 dni in izhaja s Krima. Orientalski ščurki živijo v obeh Amerikah, Evropi, Izraelu in Avstraliji; ne hibernirajo, razmnožujejo pa se ravno pozimi. Radi imajo vlažne in temne kraje, v stanovanjih niso tako pogosti, v kleteh pa.
Ameriški je rdečkasto-rjave barve in zraste do štirih centimetrov; je največji ščurek, ki sobiva z ljudmi. Tudi živi najdlje, in sicer od 90 do 700 dni, samica v svojem življenju izleže do 150 jajčec. Krila lahko uporablja, čeprav ni zelo dober letalec. Izhaja iz Afrike in z Bližnjega vzhoda; v Ameriko je bil prenesen v 17. stoletju, najverjetneje tudi s pomočjo suženjstva. Premika se izredno hitro, zabeležen rekord je 5,4 km/h. Aktiven je v toplejših mesecih, pozimi pa hibernira. Ameriški ščurek je sicer res najpogostejši v državah s tropskim podnebjem, a se širi tudi drugam, če je dovolj toplo in vlažno.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 46, 14. november, 2023.
