Siva mrena se običajno začne pojavljati okrog 55. leta starosti, po 65. letu jo ima že okrog polovica ljudi, s starostjo pa se delež obolelih še zvišuje. Zdravila ni, pomaga samo zamenjava naravne leče z umetno. To je najpogostejša očesna operacija in ena najpogostejših operacij sploh. Velja za zelo varno in zelozelozelo izboljša kakovost življenja. Kaj dobite, je pa seveda, kot povsod, odvisno od tega, koliko ste pripravljeni vložiti v svoje oči.
Pogovarjali smo se z dvema ženskama, ki ne želita biti imenovani, sta pa odkrito delili vse podrobnosti. Obe sta operacijo sive mrene prestali konec avgusta. Operirani sta bili le nekaj dni narazen, pri različnih zdravnikih in z različno tehniko. Obe sta prej potrebovali očala z dioptrijo, zdaj si na nos nadeneta le še sončna.
Mimogrede, so vam že omenili …
Prva se je dala operirati pri znanem ljubljanskem oftalmologu, druga pri specialistu v Celju. Prva je vedela, da ima sivo mreno, in si je zdravnika izbrala po priporočilu prijateljev in znancev, druga pa se je hotela z lasersko operacijo rešiti slabovidnosti in očal. Po dolgem pregledu, »potem ko sem debelo uro gledala v lučke najrazličnejših aparatur – zelo podroben pregled je bil – me je operater posedel in rekel, ali so vam povedali, da imate sivo mreno? Skoraj me je vrglo s stola. Na to še pomislila nisem. Mislila sem, da je to nekaj, kar imajo stari ljudje, in jaz vendar še nisem tam! Je pa res, da sta sivo mreno imela oba starša in da je dednost tudi eden od dejavnikov. Pozneje, ko sem o njej poguglala, sem videla, da imam simptome že dlje časa, a sem mislila, da se mi slabša dioptrija. Nato pa sem prebrala, da vse to nima nič z dioptrijo.«
Siva mrena spremeni stvar, je nadaljeval operater, kajti zdaj je upravičena do tega, da ji operacijo plača zdravstveno zavarovanje, medtem ko je operacija za odstranitev slabovidnosti v celoti samoplačniška. »Govorimo o več tisoč evrih,« pravi celjska bolnica, »zato je to seveda zelo pomemben podatek. Ampak obstaja hakeljc – kje pa ne? – ZZZS krije samo operacijo sive mrene, pri kateri bolniku vstavijo monožariščno lečo.« V prevodu, po operaciji bo operirani dobro videl ali na daleč ali pa na blizu, za drugo pa bo verjetno še vedno potreboval očala. Obstajajo pa seveda boljše, večžariščne leče, ki omogočajo dober vid tako na blizu kot na daleč. So pa dražje in jih ZZZS ne krije. Kar dobro ve tudi ljubljanska bolnica, ki je poskusila oviro obiti s predlogom, naj ji ZZZS plača operacijo z enožariščnimi lečami, vstavijo naj ji večžariščne, razliko v ceni bo pa doplačala.
Razumen predlog. Logičen predlog. Ampak ne, ne gre. Bolniki imajo na izbiro zgolj dve možnosti: ali jim operacijo v celoti krije ZZZS in dobijo manj zmogljivo lečo ali pa se povsem rešijo očal in operacijo do zadnjega centa plačajo sami. Na ZZZS za pojasnilo niso bili dosegljivi.
»Nič nisem pomišljala,« pravi celjska bolnica. »Projekta 'očala preč!' sem se lotila zato, da se rešim očal, to sem bila pripravljena tudi plačati, zato sem se odločila za samoplačniško operacijo. Ta je sicer zaradi leč – po 900 evrov za eno – dražja od laserske, na katero sem sprva ciljala, ampak ta denar sem vložila v kakovost svojega življenja in mi ni žal.«
Podobno je razmišljala tudi ljubljanska bolnica, ki se je prav tako odločila za samoplačniško operacijo. Da sploh ne omenjamo tega, da sta se s samoplačništvom obe izognili čakalnim dobam, ki segajo, odvisno od vrste napotnice in izvajalca, od slabega meseca pa do skoraj leta dni. »Kadar se za kaj odločim, hočem to že včeraj,« pravi celjska bolnica. Počakati sta morali le na leče, izdelane posebej zanju, kar traja kakšne tri tedne. In sta potem v jesen obe zakorakali z novimi očmi.
Prosimo, ne pridite sami
Prva je hotela biti v Ljubljani operirana zato, ker za pregled in operacijo potrebuješ spremstvo, v zenico namreč nakapajo sredstvo, ki jo razširi, nato pa traja več ur, da se zenica zmanjša na običajno velikost. Do takrat ne smeš voziti, zato si odvisen od javnega prometa ali taksija – ali pa od nekoga, ki te pospremi in potem odpelje domov. Celjska bolnica, sicer Ljubljančanka, si je našla ljubeznivo spremstvo, ki jo je ne le trikrat odpeljalo v Celje in nazaj – na prvi pregled, na operacijo in dan zatem še na postoperativni pregled – vmes jo je še dve ali tri ure potrpežljivo čakalo.
Smo že omenili, da je treba operacijo plačati vnaprej? Najprej polovico, da sploh naročijo leče, drugo polovico je treba poravnati do operacije. Ljubljanska bolnica je za operacijo plačala 4.300 evrov, predoperativni pregled pa je častil ZZZS. Celjska je skupaj s samoplačniškim pregledom plačala dobrih 4.700 evrov – pri tem je že upoštevan poletni popust dobrih tisoč evrov, ki so ji ga dali. Bolniki se dajo namreč najraje operirati tik pred prazniki, so ji razložili, tako praznične dni porabijo za okrevanje in jim ni treba vzeti bolniškega dopusta. Poleti, ko vsi izginejo na počitnice, pa bolnike privabljajo s popusti, kar je izkoristila celjska bolnica.
Ne moreš jih nesti domov za spomin
Prva je bila operirana ljubljanska bolnica – operacijo obeh oči je imela na isti dan, a nekaj ur narazen. Bolelo je. Pri prvem očesu šele proti koncu operacije, pa je operater rekel, potrpite, saj je že skoraj konec, druga operacija je bila boleča že od začetka, a je kirurg rekel, da ne gre pretiravati z anestetikom.
Anestetik, mimogrede, aplicirajo s kapljicami. Celjska bolnica, operirana nekaj dni pozneje, najprej na enem očesu, takoj zatem še na drugem, ne da bi vmes vstala z operacijske mize, ki je še najbolj spominjala na zobozdravniški stol, poroča, da ni nič bolelo in da ni čutila ničesar »razen malo žgečkanja, če se je dotaknil trepalnic«. Z anestetikom niso varčevali, dobila ga je pred in med operacijo –»praktično so me okopali v anestetiku in antibiotiku«. Operacija na prvem očesu je trajala nepolnih sedem minut, pri drugem je šlo še hitreje, je pa zato več kot uro trajala priprava na operacijo, dobila je tablete, kapljice in še več kapljic – »vsakdo, ki je prišel mimo, je čutil neustavljivo potrebo, da mi daje kapljice«. Kako poteka operacija, so ji napisali že prej, potem ji je kirurg potek pred operacijo še enkrat razložil, med njo ji je pa ves čas pripovedoval, kaj počne. »Kot bi komentiral nogometno tekmo, samo veliko bolj zanimivo,« je rekla.
Je prosila, radovednica, če ji po operaciji lahko pokažejo njene stare leče. Ne gre, je rekel kirurg, »z ultrazvočno sondo jih zdrobimo, potem pa posesamo iz očesa. Videli bi lahko kvečjemu kakšen košček.« Potem ko odstranijo stare leče, v oko vstavijo nove, umetne – vse skozi rez, ki je dolg dva milimetra. Šivi niso potrebni.
Ljubljansko bolnico sta očesi boleli še nekaj dni, potem je bolečino nadomestilo ščemenje, »kot bi imela las v očesu«, je opisala. Občutek tujka v očesu po vstavitvi umetne leče ni redek, vendar sčasoma izzveni.
Celjska bolnica ni imela z očmi ne med operacijo ne po njej nobenih težav, brez bolečin je pa tudi ona ni odnesla – po operaciji so ji poleg štirih vrst kapljic za domov dali še dve tableti proti očesnemu pritisku, z naročilom, naj prvo vzame še isti dan po večerji, drugo pa naslednji dan po zajtrku. Po prvi je bruhala in neznosno jo je bolel želodec, po drugi je vse to še nadgradila z glavobolom in vročino. Naslednja dva dneva je večinoma prespala – ker je bila ves čas utrujena, in samo ko je spala, je ni bolel želodec. »Še nikoli me ni bolelo tako zelo in tako dolgo,« pravi. Zakaj me niste posvarili, je ob naslednjem pregledu rekla zdravniku. Kaj mislite, kaj bi se zgodilo, če bi bolnikom vnaprej povedali, da jim bo slabo, je odvrnil. Tablet nihče ne bi vzel? Tako je, je rekel – ampak je korist večja od škode. Zato je prav, da ste jih vzeli. Peti dan po operaciji, ko je šla spet v službo, še vedno ni bila »na polnih obratih«, kot je rekla. Videla je pa ves čas odlično.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 38, 19. september, 2023.
