Poleti se na dopust odpravijo tudi slovenski škofi in župniki ter duhovniška oblačila zamenjajo za vsakdanja. Ste se kdaj vprašali, kam gredo in kaj počnejo? Na plažah, kot smo izvedeli, večinoma ne poležavajo, si pa med dopustom, ki pri njih naj ne bi trajal več kot mesec dni, pridobijo energijo, da lahko še naprej opravljajo svoje poslanstvo. Nekateri naši priljubljeni škofi in župniki so nam zaupali, kje so ali še bodo dopust preživeli letos.

Tudi župniki potrebujejo dopust. Koliko ga imajo na leto? »Dopusta imamo kot vsak drug delavec na delovnem mestu. Za nas je to mesec dni, in sicer vedno med počitnicami otrok. Kardinal rad vidi, da smo med šolskim in akademskim letom na delu. Za župnika je zelo pomembno, da je ob pomembnih dogodkih, kot so začetek šolskega leta, advent, božič, postni čas, velika noč ali procesija sv. Rešnjega telesa in krvi, doma,« meni priljubljeni slovenski župnik Izidor Pečovnik Dori, ki vodi Slovensko katoliško misijo v Berlinu. In kako je z dopustom pri škofih? »Zakonik cerkvenega prava o škofovem dopustu določa, da morajo škof pomočnik in pomožni škof, pa tudi krajevni škof, bivati v škofiji. Te naj je, razen zaradi uradne obveznosti, ki jo morajo opraviti zunaj škofije, ali zaradi počitnic, ki naj ne bodo daljše kot mesec dni, ne zapuščajo. Razen za kratek čas. Ker sem med letom nekajkrat odsoten po uradni dolžnosti, kot so bile sinode v Rimu, evropska srečanja škofov, zasedanja Sveta evropskih škofovskih konferenc in podobno, si privoščim največ 14-dnevni dopust,« pojasnjuje mariborski nadškof in metropolit msgr. dr. Franc Kramberger. V Bovec s prelepimi vršaci. Duhovniki velikokrat preživijo dopust v drugi župniji, kot ga je julija koprski škof msgr. mag. Metod Pirih: »Štirinajstdnevni dopust sem preživel v Bovcu, kamor hodim dopustovat zadnja leta. Stanoval sem v župnišču in pomagal pri dušnem pastirstvu, da sta se za dopust zvrstila tudi tamkajšnja župnik in kaplan. V Bovcu sem imel vse možnosti za sprehode, za višje ali nižje vzpone v hribe ali za hojo po ravnem. Po zajtrku, ki sem si ga pripravil, sem se po sedmi uri ali še bolj zgodaj odpravil na pot. Bil sem tudi na Kaninu in na Sv. Višarjah. Do kosila sem nato bral dnevno časopisje in kroniške zapise iz župnij na Bovškem. Včasih sem šel tudi popoldne na krajši sprehod, zvečer sem nato maševal v Bovcu ali v sosednjih župnijah. Srečeval sem se z ljudmi, pri maši pa tudi z duhovniki in znanci, ki so bili na počitnicah. Udeležil sem dveh krajevnih prireditev. Tudi sicer dopust preživljam na kakšni bolj hribovski župniji v domači škofiji. Tri leta sem hodil v Vreme, kjer deluje skupnost Srečanje. Iz Vrem se je mogoče povzpeti na Vremščico ali na druge vrhove. V Vremah so fantje, ki se želijo osvoboditi zasvojenosti od droge. Bil sem med njimi, prilagodil sem se njihovemu dnevnemu redu, hrani in drugemu. Kdor je hotel, sem mu bil na voljo za pogovor.« Več v Jani, 17.8.2010