Primoz Lavre

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Slovenija je pred kratkim spremljala obsežno policijsko iskalno akcijo na Dolenjskem. Več kot 150 policistov, kriminalistov, pripadnikov posebnih enot, vodnikov službenih psov, upravljavcev dronov in policijski helikopter so skoraj 24 ur iskali oboroženega hrvaškega državljana, ki je po ropih, streljanju, napadih in ugrabitvi talca bežal po območju Uršnih sel. Iskalna akcija se je končala, ko so ga policisti našli mrtvega v hiši, kamor se je zabarikadiral. Ti dogodki so v Urošu Novaku, ki je leta 2000 kot pripadnik Posebne policijske enote sodeloval v eni največjih in najzahtevnejših policijskih iskalnih akcij v Sloveniji, sprožili val spominov. Skupaj s še enim pogumnim kolegom, ki je takratno akcijo zaključil, sta pripovedovala o ozadju napetih trenutkov.

»Aktualni dogodki so odprli predal, za katerega skoraj nisem več vedel, da obstaja. Dolga leta namreč o akciji Bele Vode skoraj nisem razmišljal, nato pa so se začeli vračati posamezni prizori, v meni so se sprožili stari spomini in občutki,« pove Uroš Novak, ki je bil takrat, ko so zasledovali izjemno nevarnega ubežnika, star komaj 22 let. Pogumni policist, ki je divjo iskalno akcijo zaključil, je bil desetletje starejši.

Novice

Za zaporniškimi zidovi: zgodbe, ki jih redko slišimo

Sašo Bizjak

Morilec iz Belih Vod

Spomladi leta 2000 je policija več dni iskala oboroženega Fadila Bajrektarevića, ki je med begom streljal na policiste in civiliste, vlamljal v hiše ter na območju Belih Vod umoril zakonca Petra in Pio Pavlin. V iskanje so bili vključeni policisti, kriminalisti, pripadniki posebnih in specialnih enot, vodniki službenih psov ter policijski in vojaški helikopterji. Pregledovali so gozdove, samotne objekte, ceste in gorske prehode. Na območju Velike planine je bilo v posamezni izmeni angažiranih tudi približno 200 policistov. Akcija se je končala 6. maja 2000 pri Mozirju, kjer je ubežnik med strelskim obračunom zadel službenega psa, nato pa ga je smrtno ranil prav njegov lastnik.

»Policisti v takšnih akcijah niso filmski junaki, ki bi uživali v nevarnosti ali nasilju. Policist ni stroj. Gre za običajne ljudi, ki morajo v določenem trenutku iti tja, od koder se drugi umikajo,« pove Novak, ki je večkrat poudaril, da v tej zgodbi ni junak, in nas usmeril k policistu, ki si ta naziv zares zasluži.

Živali

Štirinoga policistka Ora: nežna duša, pogumno srce

Junak brez imena

Identiteta policista, ki je po osemdnevni akciji ustavil Fadila Bajrektarevića, zaradi zaščite njegove zasebnosti ostaja skrita. Danes šteje 56 let. Policijske vrste je zapustil deset let po Belih Vodah ter se posvetil precej mirnejšemu in ustvarjalnemu delu. Čeprav je od policijske akcije minilo že 26 let, so spomini na tiste dni še vedno zelo živi.

Odločilen je bil namig domačinke, ki je policiste usmerila proti sumljivemu moškemu. »Ko smo prišli do njega, je že repetiral avtomatsko puško. Dvakrat sem ustrelil proti njemu, psu samo še zakričal 'zgrabi' in že smo tekli po hribu. Ko ga je pes zgrabil za roko, ga je potegnilo na tla, z drugo roko pa je z 'avtomatom' streljal, kolikor je šlo. Ob tem je v prsi ustrelil mojega psa, name pa pozabil in se pognal naprej.« Eden od policistov je nato petkrat ustrelil, a je ubežnik še vedno stal in kot poblaznel streljal čez kopico peska, da se je vse kadilo. »Potem smo ga le dobili. Nekaj sekund zatem je bilo vsega konec,« opisuje anonimni sogovornik, ki je usodno zadel Bajrektarevića.

Občutki v najbolj napetih trenutkih so bili skoraj nadrealistični. »Bilo je, kot da bi se z motorjem peljal 260 kilometrov na uro. Vidiš samo piko pred sabo. Kar se dogaja okoli, sploh ne zaznavaš. Šele po tem, ko pogledaš nazaj, vidiš, kakšno srečo si imel. Prvi strel je šel kakšnih petnajst centimetrov mimo moje glave. Bil sem brez neprebojnega jopiča, samo s pištolo v roki.«

Ubil sem morilca

Je pozneje sledila stiska? »Ne. Ubil sem morilca. V desetinki sekunde sem bil sodnik, porota in državni tožilec. Bil sem na prvi bojni liniji. Pod Veliko planino ni bilo nikogar več, vsi so se poskrili. Imel je še toliko streliva, da bi nas vse pobil, če takrat ne bi ukrepal. Bil je povsem nerazsoden. Kadar si ogrožen, te vodi nagon. In v vsem tem sem preživel. Mojega poslanstva še ni konec.«

O usodnem strelu govori brez obžalovanja, zato pa se med pogovorom vedno znova vrača k pokojnemu službenemu psu. »Bila sva prijatelja, najboljši tandem pri iskanju storilcev v Sloveniji. Potem pa mi je umrl na rokah. Od živali se je veliko težje posloviti kot od človeka. Tega ne morem več. Zame je še kanarček preveč.«

Slovenija

Najhujši morilci in posiljevalci pridejo k psihiatru Miranu Pustoslemšku

Mateja J. Potočnik

Iz prve roke

Uroša Novaka so kot pripadnika Posebne policijske enote razporedili na opazovalno točko v Kamniških Alpah. Kaj se plete po glavi tako mlademu policistu, ko ve, da pred njim beži oborožen morilec? »Takrat o tem nismo razmišljali tako, kot človek razmišlja danes, ko pozna celotno zgodbo. Dobil si nalogo in začel razmišljati predvsem praktično: kaj potrebuješ, kam greš, kaj moraš narediti in kaj se od tebe pričakuje. Bil sem mlad, dobro telesno pripravljen in vajen discipline. V takšnem trenutku se poskušaš osredotočiti na delo, ne pa razvijati vseh mogočih črnih scenarijev,« pripoveduje Novak. Z ekipo je vedel, da iščejo oboroženega in izjemno nevarnega človeka, vendar, kot pravi, pravo težo razmer na terenu pogosto dojameš šele pozneje. Med akcijo namreč razmišljaš predvsem o tem, da svojo nalogo opraviš čim bolj zbrano, mirno in pravilno.

Čakanje, tišina, napetost

Mladega policista so s helikopterjem odložili na najvišji opazovalni točki in nadaljnje dni je po 12 ur zasedal tamkajšnje območje. Kako je sploh videti takšna straža? »Večino časa je dan precej manj filmski, kot si ljudje morda predstavljajo. Opazuješ teren, poslušaš zvezo in si pozoren na vsak premik ali zvok. V resnici se lahko ure in ure ne zgodi popolnoma nič, medtem ko je v ozadju ves čas prisotno zavedanje, da se lahko dolgčas v nekaj sekundah spremeni v nevarno situacijo. Prav ta prehod iz popolnega miru v morebitno nevarnost je psihično verjetno najzahtevnejši.

Največji izziv je ohranjati zbranost. Na začetku si zelo pozoren na vsako vejo in vsak šum. Po več urah pa se moraš zavestno truditi, da ti misli ne odplavajo in da zaradi utrujenosti ne prezreš česa pomembnega. Občasno se je pojavil kakšen naključni planinec. Verjetno sem jaz prestrašil njega, on pa mene,« se nasmehne sogovornik in kot zanimivost omeni, da je imel največje logistične težave z odhodi na »stranišče«. »V dvanajstih urah v grmovju hitro ugotoviš, da tudi najresnejša policijska akcija ne odpravi osnovnih človeških potreb.«

Novice

Policijska akcija na taboru: Zastraševanje, ne varnost

Ga je bilo strah? 

»Ne bi rekel, da sem ves čas čutil strah v klasičnem smislu ali da sem razmišljal samo o smrti. Sem se pa zelo jasno zavedal nevarnosti. Med strahom in paniko je velika razlika. Strah oziroma spoštovanje nevarnosti sta lahko koristna, ker te ohranjata previdnega. Panika pa ti pri takšni nalogi ne pomaga,« razloži Novak. Kot mlad policist je bil telesno zelo dobro pripravljen in verjetno tudi nekoliko bolj prepričan o svoji trdnosti, kot bi bil danes, ko ima družino in več življenjskih izkušenj. »Zadnja dva dneva sem bil tudi del obroča okoli Velike planine in enkrat je streljal v našo smer. Takrat ni več veliko prostora za abstraktne misli. Osredotočiš se na teren, navodila, ljudi okoli sebe in na to, da vsi opravimo nalogo ter se varno vrnemo domov.«

Konec je! 

Ubežnik Fadil Bajrektarević je po večdnevni akciji podlegel strelom pogumnega 30-letnega policista. Medtem ko je bilo med nekaterimi kolegi čutiti veliko olajšanje, je Novak informacijo sprejel molče. »Takrat se mi je po glavi podila zelo surova misel: človek je mrtev, akcije je konec in mi gremo domov. S tem nisem obsojal kolegov, ki so ukrepali v nevarni situaciji, niti tistih, ki so ob koncu izrazili veselje ali olajšanje. Vsak človek napetost in konec nevarnosti doživi drugače. Jaz njegove smrti preprosto nisem mogel slaviti. Danes na ta trenutek gledam podobno. Razumem, da so morali policisti zaščititi sebe in druge. Hkrati pa mislim, da smrt človeka, tudi človeka, ki je storil grozne stvari, nikoli ni nekaj lahkega ali lepega. Lahko si olajšan, da je nevarnosti konec, ne da bi bil vesel, da je nekdo umrl.«

Spomini, ki so čakali 26 let

Kaj ostane v človeku po tako zahtevni akciji? »Takrat je bilo precej normalno, da si opravil nalogo, se vrnil in nadaljeval življenje. Ni bilo veliko pogovorov o občutkih. Ko si mlad, marsikaj preprosto pospraviš nekam vase. Rečeš si, da je bilo to delo, in greš naprej. Toda stvari lahko ostanejo v človeku, tudi kadar se jih vsakodnevno ne zaveda. Pri meni je bilo tako,« prizna nekdanji policist. Leta 2002 je zapustil policijske vrste ter odprl lastno podjetje, ki se ukvarja s predelavami športnih in drugih vozil.

»Ko danes vidim helikopterje, policijske enote in iskanje oboroženega človeka, ne vidim samo slike za televizijska poročila. Predstavljam si ljudi, ki več ur čakajo v gozdu, pregledujejo teren, poslušajo zvezo, premagujejo utrujenost in se sprašujejo, kaj jih čaka za naslednjim ovinkom.« Na vse skupaj gleda drugače tudi zato, ker ima družino. »Veliko bolj kot takrat razmišljam o njihovih družinah in ljudeh, ki doma čakajo, da se varno vrnejo. Prav tako bolje razumem, da po uspešno končani akciji ni vse nujno končano tudi v glavi človeka, ki je bil tam.«

Ljudje pod uniformami

»Veste, tudi policiste je lahko strah. Pogum ne pomeni, da strahu ne čutiš, ampak da ga obvladaš dovolj, da lahko ravnaš odgovorno in opraviš svojo nalogo,« pokima izjemno prijazni in topli sogovornik, ki je hvaležen, da smo se posvetili temi, ki običajno ostaja v ozadju.

Pomembno se mu zdi, da predvsem mladi ne dobijo napačne predstave, da je moč povezana z uživanjem v nasilju. »Prava moč je po mojem v tem, da znaš ostati miren, kadar je težko, zaščitiš šibkejšega in uporabiš silo samo takrat, ko druge možnosti ni. Če bo torej moj pogled komu pomagal bolje razumeti ljudi pod uniformami ali pa bo mlademu človeku pokazal, da sta pogum in sočutje lahko prisotna hkrati, se mi zdi vredno, da sem o tem spregovoril.«

revija Jana