Novembra 2008 sem na tej strani zapisal: »Najslabše pri tistih, ki hočejo obdržati obstoječi globalni red, je prav to, da nas hočejo zadržati na mestu. Ker pa je čas nepovratna črta in se je docela nemogoče vrniti z danes na včeraj, nas ti, ki se trudijo obnoviti preteklost, nezavedno pehajo naravnost v prihodnost. Ampak, ali ljudje sploh razmišljajo o prihodnosti, o spremembah, ki vise v zraku? Ali se te zasilno urejene in prisilno mirne množice, ki se rodijo, jedo in spijo, se razmnožujejo in umrejo, sploh ukvarjajo z jutri? So res toliko brezbrižne in zatopljene v svoje vsakdanje tegobe golega preživetja, ki jih zamegljuje bedna iluzija potrošništva, ta opij zadrogiranih množic?« Kje je sveto ogorčenje in odpor? Kje so mladi in njihov uporni duh? Kje je njihov revolt?

Ni in ni ga bilo, čeprav bi do njega pravzaprav že moralo priti. T. i. Condratijev cikel nas spominja in opominja, da se nekako vsakih trideset let zgodi pomembna družbena prekucija, ki na novo premeša karte med igralce in spremeni družbena razmerja moči. Poglejmo v novejšo zgodovino: doba Napoleona in posledice njegovega padca, pomlad narodov, prusko-francoska vojna in Pariška komuna, prva svetovna vojna in oktobrska revolucija, druga svetovna vojna in hladna vojna, študentski upor konec šestdesetih let. Vsakih trideset let so se zgodili pomembni zgodovinski dogodki, pri katerih so detonatorje na eksplozivno družbeno telo vedno privili mladi ljudje.

Očistimo Slovenijo – prvi znanilec

Toda po letu 1968 se ni zgodilo nič. Pa bi se moralo, vsaj po verjetnostih Condratijevega cikla. Minilo je leto 2000, pa leto 2005 in videti je bilo kot konec zgodovine, revolta mladih ni bilo od nikjer. Potem je prišla gospodarska kriza in družbene napetosti so se začele kopičiti tudi pri nas.
Začelo se je s pomladno akcijo Očistimo Slovenijo, ki jo je organizirala skupina mladih ljudi in s svojo iskreno zamislijo osvojila srca in obudila spečo zavest ljudi. Uspeh čistilne akcije, ki se je je udeležilo skoraj 300.000 ljudi, je bil nepričakovan, izjemen, že kar neverjeten. Ob tej akciji so se v medijih prikazovale prikazni politikov, ki so izkoristili priložnost, da v maniri modnih revij paradirajo pred kamerami in izkazujejo svojo lažno pripadnost zamisli. Niso se zavedali, da s takim početjem kažejo le veliko omejenost, saj niso razumeli temeljnega sporočila mladih: »Če vi niste sposobni očistiti države, bomo to storili mi!« To sporočilo mladih je bilo obenem svarilo politikom, naj že enkrat počistijo nesnago, nakopičeno pred državotvornim pragom, za kar so izvoljeni in tudi plačani. Stopnice se pometajo od zgoraj navzdol, pravi ljudstvo. V TV-oddaji, namenjeni mladim, sem takrat izjavil, da je njihovo dejanje primerljivo z osamosvojitvijo Slovenije. Odločitev za čisto Slovenijo je enakovredna odločitvi za suvereno Slovenijo! Šele s časovne odmaknjenosti desetih let se bomo vsi skupaj zavedali, kako zgodovinsko pomembna je bila in kakšne posledice je pustila v družbeni zavesti ljudi.

Izbruh nezadovoljstva mladih
Toda že v sredo, 19. maja 2010, se je akcija Očistimo Slovenijo ponovila v povsem drugačnem kontekstu, na drug način in z drugimi sredstvi. Predmet čiščenja Slovenije je tokrat postal slovenski parlament, hram demokracije. Prvotno mirne demonstracije so preskočile v najvišjo prestavo in se spremenile v izbruh nezadovoljstva mladih. Že uro po študentskih demonstracijah je bila ocena v medijih enotna: to je sramota brez primere. Širilo se je vsesplošno zgražanje nad nasiljem letečih granitnih kock, jajc in pločevink.
Politiki so prestrašeni in šokirani jecljali, da so bile študentske demonstracije vandalizem brez primere. Toda isti politiki se še danes, po dvajsetih letih, prepirajo, kdo izmed njih je bil borec v prvem bojnem ešalonu, ki je zrušil nekdanjo Jugoslavijo. Kdo je bil upornejši, radikalnejši, večkrat zaprt. Aha, zdaj pa imajo ti isti ljudje upor študentov za barbarski napad na tempelj demokracije. In štejejo razbita okna in seštejejo nekaj nad 20.000 € škode. Ma ne! Koliko škode pa je povzročilo divjanje turbokapitalističnega tornada pri kraji družbenega premoženja, uničevanju socialne države in uvajanju neoliberalnega modela med slovenskim domorodnim prebivalstvom? Ali sploh lahko izračunamo družbeno škodo vrnitve v 19. stoletje in kdo jo bo poravnal? Študentske demonstracije so se dogodile prav zaradi posledic take vladne politike, te vlade in vseh prejšnjih vlad. Toda oblast je arogantno ignorirala zbrane študente, na spregled ni bilo nikogar, ki bi jih nagovoril. Nihče ni bil sposoben odgovoriti na njihova temeljna vprašanja: kakšen je naš položaj v tej družbi, kje so delovna mesta za nas, kaj bo z nami jutri? In ne samo to, oblast je medse in študente postavila strašljiv policijski kordon. Falango specialcev, ki ne smejo govoriti, ker namesto besed uporabljajo govorico palic in solzilca. Namesto pogovora s politiki so študentje dobili na vpogled ekstrakt represivnega aparata oblasti. Toda policija je ravnala preudarno ter zasluži za svoje vedenje čisto desetko. Odločila se je, da ne bo množično uporabila prisilnih sredstev, ki so ji na voljo, ampak raje zavarovala življenja vseh navzočih, čeprav ji pri tem ne uspe zavarovati vsake razbite šipe. Odločila se je za ravnanje, ki je imelo najmanjše posledice za vse mlade udeležence protesta, tudi za nasilneže. Na vseh demonstracijah se vedno znajdejo nasilneži. Maloštevilne skupine takšnih ali drugačnih ekstremistov ali posebnežev, ki drugače ne znajo artikulirati svojih zamisli. Vmes pritava nekaj opitih, vendar te folkorne primesi vsakih demonstracij ne spremene simbolike sporočila večine udeležencev, ki jih prinaša tokrat v pol stoletja prvič razbito pročelje parlamenta.

Bodimo ponosni na naše študente!

Zadnjih petnajst let institucije opozarjajo na izredno nizko zaposlenost mladih med 23. in 30. letom. In tudi med zaposlenimi jih večina nima pogodb za nedoločen čas. Torej že med konjukturo mladi niso imeli nobene perspektive, kaj šele zdaj, v recesiji. Obenem se vprašajmo, kaj jih uči ta družba, kakšne vrednote jim daje? Da denar pomeni vse, da bo vse uredila nevidna roka trga, da pristajamo na samomorilsko dogmo neomejene rasti, da služimo sebičnim in roparskim interesom elit, da je človek le posodobljen suženj, strošek v ekonomskih kalkulacijah, ponižan v predmet abstraktnega trga dela. Prav zato je kriza neoliberalnega kapitalizma zajela ves Zahod.
Ko demonstrirajo študentje, jih moramo vedno podpreti. Vedno in povsod! Ni pomembno, proti čemu so. Pomembno je, da demonstrirajo, da se učijo biti proti, da študirajo upor in prakticirajo revolt. To je znamenje, da družba še ni druščina otopelih možganov in okamenelih src. Če vržeš kamen v mirno vodno gladino, dvigneš valovanje. Razgibati, to je nekaj! Delo največjega sočutja je zbuditi spečega in stresti mirujočega. Najbolj klavrna od vseh strahopetnosti je trditev, da se nič ne doseže, ker bodo lagali, kradli in kvasili neumnosti še naprej. Zato moramo biti ponosni na študente, ki se upirajo, saj s tem tlakujejo pot za pravičnejši svet vsem ljudem. Le tako se bo svet lahko spremenil!

 

Piše: Anton Komat                                                Jana št. 24, 15.6.2010