Moj sin, drugošolec, se popolnoma nič ne zanima za šolo. Predvsem sploh ne hodi rad vanjo, tam je nemiren in klepetav. V pogovoru z njim nisem opazila, da bi bilo v šoli kaj res narobe, da se ne bi razumel s sošolci ali da bi imel kaj proti učiteljicam ali one proti njemu. Ko pride domov, ga moram siliti, da naredi domače naloge in druge obveznosti, moti pa me tudi, da če česa ne naredi, mu učiteljica vedno spregleda. Na govorilnih urah me še celo opozori, naj bolj nadziram njegove domače obveznosti. Jaz vse to počnem, a po mojem mnenju bi morala tudi učiteljica kdaj ukrepati. Draga »naša« Eva, mi lahko svetujete, kako naj otroka bolj motiviram za šolo in šolske obveznosti?

Hvala za tole »naša«, prijetno me je pobožalo po duši.

Všeč mi je, da ne prelagate odgovornosti za otrokovo odklanjanje šole na druge, kot se to pogosto dogaja, saj kar nekaj staršev najprej išče vzrok za pomanjkanje otrokovega navdušenja nad šolo v preobširnih nalogah, prehudem tempu, pomanjkanju posluha za otroka … Delanje domačih nalog je pot do razvijanja dobrih delovnih navad. Kako grešijo starši, ki otroke podpirajo, kadar se ti izogibajo opravljanja domačih nalog! Na prvi pogled se zdi, da to izraža skrb za otroka, a je le bližnjica do zgraditve strategije, kako se izogniti obveznostim.

Motiviranje otroka, ki mu šola ne pomeni nič, je zelo težka naloga. Pravite, da vaš drugošolček ne hodi rad v šolo. Prav gotovo ima to odklanjanje neki vzrok, in če ga boste odkrili, vam bo to pomagalo najti rešitev. Omenjate, da je med poukom nemiren in klepetav. Kako pa je doma? Je otrok doma dobro razpoložen? Se mu je razpoloženje od vstopa v šolo zelo spremenilo?

Moja prva misel je, da ga v šoli zaradi njegove nemirnosti precejkrat opozorijo, pa najbrž ne le učiteljica. Če je nemiren, moti tudi druge otroke, kar mu verjetno dajo vedeti. Poleg tega ga njegov nemir verjetno ovira pri sledenju pouku. Najbrž se mu pogosto pripeti, da ne ve, kaj naj bi delal, ko so vsi že pri drugi nalogi, on pa se ukvarja šele s prvo …

Lahko gre za splošno nezrelost, ki se včasih pokaže, kadar je bil otrok ob všolanju zelo mlad, rojen proti koncu koledarskega leta.

Tesen stik z učiteljico
To, da vas učiteljica spodbuja, da doma nadzorujete fantkovo domače delo, se mi zdi le spodbudno. Omenjate, da se vam zdi, da mu učiteljica spregleda preveč neopravljenih obveznosti. Pogovorite se o tem z njo. Morda ga opozori le vsake toliko, morda se ji zdi, da bi stalno opozarjanje doseglo nasproten učinek in bi razvil še večji odpor do šole, morda ga mora že tako kar naprej vračati k šolskemu delu. Najboljše bi bilo, da ji odkrito poveste za svoje skrbi in želje, svetujem pa vam tudi, da ste z učiteljico še naprej v tesnem stiku.

Določite čas za delanje domače naloge
Da ne bo postalo delanje domače naloge vaša družinska mora, uvedite nekaj stalnic pri delu za šolo. Vedno isti prostor, sveže prezračen in miren, pospravljena miza, na njej le tisti pripomočki, ki jih trenutno potrebuje – vse to dobro vpliva na otrokovo koncentracijo.

Nujen bo urnik za delanje domače naloge. Ta naj nikar ne postane zadnja stvar v dnevu, ki otroka čaka pred spanjem. Zvečer je že utrujen, naveličan in zelo nemotiviran za šolsko delo in ni slabšega, kot če je odhod v posteljo pod vplivom prepira in slabe volje.

Če bo naloga na urniku, to pomeni otroku neke vrste rutino. Saj veste – rutini se otroci sicer upirajo, a jih kljub temu navdaja z občutkom varnosti. Poleg tega prinese pravočasno narejena naloga prijeten občutek, da je dolžnost opravljena in da je še vedno veliko časa za igro in družinske aktivnosti.

Kdaj naj otrok naredi svoje domače obveznosti, je odvisno od njegovega bioritma. Navadno se najbolj obnese, da se po prihodu iz šole naje in sprosti, saj je utrujen od vseh dnevnih vtisov. Potem, še preden se zaigra in preden se začnejo druge obveznosti ali druženje s prijatelji, je navadno najprimernejši čas, da se loti svoje naloge.

Samostojno in ne predolgo
Poskrbite, da fant ne bo predolgo sedel ob domači nalogi, da pa bo tisti čas, ki ji ga bo posvetil, res izkoristil. Uspelo vam bo, ko bo domača naloga postala navada in ne bo prav vsak dan spremljana z negodovanjem in pregovarjanjem.

Otroka navajajte, da nalogo naredi precej samostojno, potem pa jo le skupaj preglejta. Če ne zna, mu rešitve ne povejte takoj, ampak mu pomagajte, da do nje pride sam. Tudi če je vaš otrok vključen v podaljšano bivanje, doma skupaj preglejte nalogo.

Naučite ga, da je delanje domače naloge njegova odgovornost in nikakor ne vaša. Vaša naloga je, da mu pomagate pri tem, kako se je loti in da se je sploh loti. Seveda k zgraditvi dobrih delovnih navad spada tudi vaše spodbujanje k temu, da sam poskrbi za svoje šolske potrebščine, da ima ošiljene svinčnike in barvice, da se spomni, če je treba v šolo prinesti še kaj posebnega.

Stik z otrokom
Vprašanje, kako je bilo v šoli, navadno ne prinese nobenega pravega odgovora. Otrok navadno reče, dobro, in zadeva je zanj opravljena. Največ boste od njega izvedeli, ko se mu boste posvetili tik pred spanjem. Zaradi sproščenega vzdušja uspavanja vam bo lažje odprl svojo dušico.

Res je, da so otrokove naloge njegova obveznost, ampak za vestnost vedno zasluži pohvalo. Pohvalite ga, ko mu bo uspelo, vsakič sproti. Nekateri otroci zelo težko prenašajo redne obveznosti in bi se jim tako ali drugače radi izognili. Cenim, da na to ne pristajate, ampak se ubadate s tem, kako mu pri tem pomagati. Srečno!

 

Eva Hrovat Kuhar je mama dveh otrok, univ. dipl. psihologinja, družinska in vedenjska terapevtka, tudi avtorica razprodane knjige Izziv poroda.

Vprašanja v zvezi z vzgojo otrok lahko pošljete na naslov našega uredništva: JANA, DELO REVIJE, Dunajska 5, 1509 Ljubljana ali po elektronski pošti janasvetuje@delo-revije.si, oboje s pripisom »ZA EVO HROVAT KUHAR«.

Svetuje: Eva Hrovat Kuhar                                Jana št. 9, 2.3.2010