Šimen Zupančič

Starši 27-letnega pravnika Anžeta Singerja, Kamničana, ki že nekaj let živi in dela na Nizozemskem, pravijo, da je bil naporen dojenček. Bil je izjemno nespeč, nenehno se je bilo treba ukvarjati z njim. Očitno so starši dobro opravili nalogo, saj je iz napornega dojenčka odrasel v mladega in zelo odgovornega moža z izjemnim čutom za pravičnost in poštenost. Zato ni nikogar, ki ga pozna, presenetila odločitev, da gre študirat pravo. Študij je opravil v roku z oceno cum laude, z odliko. Zdaj je že nekaj let zaposlen, dela na Nizozemskem, v Evropski vesoljski agenciji (ESA). Odločitev, da gre namesto na dopust prostovoljno delat v Gambijo, poučevat tamkajšnje otroke, zanj ni bila prav nič težka. »Vesolju je treba na neki način nekaj vrniti,« so njegove besede.

Ta članek ne bo nič posebno »žmohten«, pa ne po moji krivdi. Anže Singer je namreč strašansko urejen in analitičen človek. Med pogovorom sem popolnoma pozabila, da se pogovarjam z zelo mladim moškim. Na vsako vprašanje je začel odgovarjati suhoparno, z dejstvi, njihovimi posledicami, datumi dogodkov. Jaz pa sem želela, da mi govori tudi o svojih čutenjih. Ko sem ga kdaj prekinila in hotela speljati vodo na svoj mlin, me je mirno zavrnil, rekoč: »Nisva še tam, tja še prideva,« in nadaljeval, kjer je končal. In sem morala popustiti. Samo čudila sem se lahko njegovi odraslosti in odgovornosti. Mladi mož ničesar ne prepušča naključju. Da je perfekcionist, prizna tudi sam.

Zakaj pravo? Po končani gimnaziji je Anže kolebal med študijem prava in angleškega jezika. »Na angleščini so nam takrat povedali, naj ne računamo na kakšno pametno zaposlitev po koncu študija, zato sem se odločil kar za pravo; tudi zato, ker sem vedel, da se bom lahko s to izobrazbo zaposlil v tujini, ki je bila že pred začetkom študija moja prva izbira.« Za študij prava se je Anže odločil tudi ali pa predvsem zato, »da bo lahko dal svoj prispevek k pravici na svetu«. Ob tem sem kar obmolknila, zlasti zato, ker sem prvič zaslutila močna čustva v fantu, ki sicer deluje – saj ne vem, kako bi rekla – malce hladnokrvno. S svojimi »pošlihtanimi« odgovori me je spodbudil, da sem ga začela spraševati, ali je kdaj sploh »žural«. »Seveda sem,« je mirno rekel, potem pa nadaljeval takole: »V srednji šoli sem raziskoval bolj svet na relaciji Kamnik–Ljubljana, na faksu pa sem razširil svoje meje na Slovenijo.« Seveda z odgovorom nisem bila čisto zadovoljna in sem vrtala še naprej, češ, v redu, razumem, kaj pa pijača, mladostniške vragolije in morda dim ali dva »trave«? Tu je njegov odgovor: »Ekscesom sem se pa izogibal, niti nisem iskal družbe, ki bi počela kaj takega.« In sem odnehala, ni imelo smisla, poba očitno nikoli ni povzročal nikakršnih težav. Blagor njegovim staršem! Sicer pa sta mi oba, mama in oče, priznala, da ne vesta, od kod se je vzel.

Odločitev za tujino. Anže že približno tri leta živi v Haagu na Nizozemskem. Tudi tu je padlo moje stereotipno prepričanje, da je v tujino odšel, ker doma ni dobil priložnosti. »Ne bo držalo. Moja prva izbira je od nekdaj bila tujina. Šele če ne bi dobil službe zunaj, bi jo začel iskati v Sloveniji. Pa z našo državo ni čisto nič narobe, nasprotno, zelo jo imam rad, vendar sem si vedno želel delati v mednarodni organizaciji.« Vse svoje moči je usmeril v to in – perfekcionistu z odličnimi rezultati izobraževanja – je uspelo. Se nič ne čudim. Zgodbo o zaposlitvi pa je povedal takole: »Leta 2013 sem diplomiral (moj vstavek: cum laude!), decembra istega leta pa sem zasledil razpis Evropske vesoljske agencije za študente, ki bi jih potem uvedli v 'svet službe', in se prijavil. Prestopiti sem moral tri stopnice. Najprej je bila elektronska prijava, v kateri sem moral izpolniti obširen vprašalnik. Slekli so me tako rekoč do spodnjih 'gat'. Ko so prebrali mojo elektronsko prijavo, so me povabili na telefonski intervju, ki sem ga očitno dobro opravil, saj so me povabili na Nizozemsko, da sem se prišel 'pokazat'.« Anže mi je seveda zelo podrobno pripovedoval, kakšna je bila komisija, pa koliko uslužbencev agencije je bilo v njej in podobno. To sem izpustila, čeprav se Anže ni dal motiti in mi je pripovedoval prav vse po vrsti, kot so hiše v Trsti.

Adijo, mama in oče. Tri tedne po intervjuju ni bilo nobenega odgovora, vmes pa je izvedel, da se v agenciji odpira še neko drugo delovno mesto, za katero je tudi kandidiral. »Čez teden dni sem izvedel, da sem to drugo službo dobil, in tako rekoč čez noč sem se moral odpraviti na Nizozemsko,« se spominja. Tri tedne je imel čas, da zapusti Slovenijo in si uredi življenje na Nizozemskem, v Haagu, ki je pol ure vožnje oddaljen od tehnološkega centra Evropske vesoljske agencije v Noordwijku. Bil je star 24 let in mama Zvonka pravi, da doma pravzaprav niso dojemali, da v resnici odhaja. Šele ko je že nekaj časa živel na Nizozemskem, je družina »dojela«, da je zares odšel. Anže dela v oddelku javnih naročil, v njem pripravljajo razpise in sklepajo pogodbe za agencijo. »V službi zares uživam,« pravi.

V službi imam vse. Anže mi navdušeno (pa ne na moj način, on vse to opravi po precej mirni poti) pripoveduje, da je tam, kjer dela, zaposlenih približno 2500 ljudi, od tega je skoraj polovica mladih. »Moje delovno okolje je urejeno kot nekakšen univerzitetni kampus. Na voljo imamo kup športnih objektov, od bazena, igrišča za nogomet in dvorane za košarko do restavracije in bara. Neštetokrat se mi zgodi, da ves dan preživim kar v 'službi', saj se mladi tam radi družimo. Edino, kar pogrešam, je narava v Slovenji. Tako lepo, kot je pri nas, na Nizozemskem zagotovo ni. Slovenija je v mojem srcu.« Ta opazka o Sloveniji v njegovem srcu mi je dala upanje, da bo prav počasi le povedal, kaj v resnici čuti.

Več v reviji Zarja št.,35. 30. 08. 2017