Revija Zarja

Divja in samosvoja, doma iz zdravniške družine, se je odločila za novinarstvo. Nase je že zgodaj opozorila kot plavalka, pa potem širšo javnost kot članica glasbene zasedbe Makeup2 in kot radijka, pri čemer je vztrajala sedem let, dokler je ni zasnubila skupina Laibach, ki ji je bila predana novih sedem let. In potem se je zgodilo, pa ne čez noč, da se je z odra preselila v klet in svojo ustvarjalno energijo prelila v unikatne usnjene izdelke. Nekoč ji je oče, ki že več kot 40 let srčno predano opravlja delo kirurga, rekel: »Želim ti, da bi našla tako delo, za katero boš vsako jutro z veseljem vstajala, tako kot sem ga našel jaz.« In ga je.

Brez niti in šivanke. Za odrske nastope je potrebovala oblačila, ki se jih ne da kupiti, pa so ji zamisli nekaj let uresničevale šivilje in oblikovalke, dokler ji nekega dne Katja Nolli, s katero je veliko sodelovala, ni rekla, naj se oblikovanja loti sama. In že sta šli skupaj kupit prvo orodje. Sprva je mislila, da si bo res naredila kakšen dodatek za na oder, a ko so kolegice opazile, kaj prihaja izpod njenih rok, so želele tudi kakšen kos zase. Vrsta je bila vse večja, dokler ni bila tako dolga, da se je Eva odločila posvetiti oblikovanju nakita po svoje. Vsak dan znova je komaj čakala, kdaj bo lahko ustvarjala torbice, zapestnice, pasove, ovratnice, verižice, prstane. Njen partner Jure (Jure Golobič, tudi glasbenik) jo je nekega dne vprašal, ali se sploh zaveda, da je res nadarjena. Presenečeno ga je pogledala, kakor da bi se šele tisti trenutek zavedala, da mogoče je pa res kaj resnice v tem, in se odločila posvetiti samo usnju. In tako se je z odra preselila v najeto klet nekje ob Ljubljanici. Pravi, da jo tam navdihuje ista muza, ki jo je spremljala, ko je pisala pesmi in stala na odru, zdaj pa ji pač ne da miru pri usnju. Ustvarja brez šivanke, niti in ravnila. »Največ mi pomeni, da ljudje že na oko ločijo moj izdelek od drugih.«

Usnjarka ali umetnica? Prepoznavnost ji je všeč, si pa dolgo ni drznila sama sebi reči, da je modna oblikovalka. Šele od predlani, ko je konec leta na rokodelskem sejmu v Milanu izmed 3200 rokodelcev iz 141 držav dobila rokodelsko nagrado, je dobila zagotovilo, da je res vredno vztrajati. Ko je ob odprtju butika (EvilEve v Židovski ulici v Ljubljani) njena mama videla, kaj je Eva ustvarila s svojimi rokami, je tudi ona sprevidela, da gre zares. To ni več samo sanjarjenje, ki ga ni mogoče otipati, ampak konkretno delo, od katerega njena hči plačuje najemnine, položnice in hrano. Še pred tem pa se je razpletala še ena sedemletna zgodba.

Sedem let turneje z Laibachom. »Pa saj se norčujete iz mene,« je pomislila, ko jo je eden od članov zasedbe Laibach povabil na vajo. Že spet je bila prepričana, da je ne jemljejo resno. Ravno v času, ko se je že začela spraševati, ali je pri teh letih (Eva jih šteje 39) še smiselno vztrajati na odru, se ponujati za nastope in zaradi recesije peti za sendvič s kokakolo ali brez ... no, ravno takrat se je začela zgodba z Laibachom. Šla je na vajo in po njej kmalu začela vaditi bobne. Pri tem so ji veliko pomagali Martin Janežič, Janez Gabrič, Anže Žurbi, nekaj izkušenj pa je prinesla s sabo iz skupine The stroj, v kateri je bila ena od »distrojerk« tudi EvilEva. Da, že od osnovnošolskih let se je drži to ime, ki je ostalo njen zaščitni znak. No, in muzikanti skupine Laibach se, kot je hitro spoznala, z njo niso šalili, ampak so jo povabili na sedemletno turnejo. Od leta 2002 do 2009 je bila članica 14-članske zasedbe in končno je začutila, kaj pomeni biti glasbenik, ko ni treba prositi za nastop in košček kruha. Da je zdržala naporne turneje, ji je veliko pomagalo tudi to, da je športnica.

Več v reviji Zarja št. 7. 14. 02. 2017