Mateja J. Potočnik

Tatjana Zorko je najprej zelo prijazna ženska. Ker to njej prinese največ, mi pojasni kasneje. O težkih stvareh iz svojega življenja in življenja drugih pripoveduje s takšno nežnostjo, da se mi večkrat orosijo oči. Pozna nekaj moje medijske zgodovine, pozna tudi zgodbo naše fotografinje Mateje. Obvlada klasično medicino, pozna pa tudi tapkanje, meditacijo, zdravilni kodeks. V otroštvu je bila zlorabljena, a se je naučila odpustiti. Preživela je raka, prepričana je, da je bila to dobra življenjska lekcija. Prepričana je tudi, da pri vsaki bolezni najprej zboli duša. In da bi morali imeti zdravniki več časa, da bi se pogovarjali z bolniki.

Srce čuti vse. Pogovor začneva pri »srčnih zadevah«, saj je Tatjana specialistka kardiologije in vaskularne medicine. Kaj se dogaja z našimi srci v tem neznosno hitrem in stresnem načinu življenja, me zanima. »Ni nujno, da je bolno srce kot organ,« mi pojasni. »Na srcu se izrazi veliko stvari. Skrbi, žalost, vse to. Izgorelost se pokaže na srcu kot panični napadi, kot hitro bitje srca, ljudem vzame sapo, ne morejo dihati – tega je čedalje več. Ritem srca je zelo pod vplivom stisk. Včasih stres pride za nami, se nabira, telo zelo dolgo vse to samozdravilno uravnava, nekega dne pa gremo čez rob. Ko popusti, ko ni treba biti na preži, reakcija iz starih možganov začne ugašati, potem se pa soočimo s tem.« Kaj narediti, da bi sproti odpravljali težave, uravnavali, uravnovešali, jo vprašam. »To je treba trenirati, z ozaveščanjem – kako se počutim, kaj se mi dogaja? Psihologinja in nekdanja športnica Sara Isakovič govori o psihološki odpornosti, ki je funkcija mladih možganov. Kadar smo v stresu, se nam vključijo stari možgani, ki v stresu reagirajo – z borbo ali begom. To je spomin v starih možganih izpred tisočih let, ko je človek preživel, če se je boril ali bežal. Mi v stresu še vedno tako reagiramo. Mladi možgani pa reagirajo drugače – njihova funkcija je analiza, sinteza, razmislek, informacije.« In kako spraviti, na primer, če nas šef v službi nadere, to v mlade možgane, da bi razumeli, ne v stare, ki bi se takoj pripravili na borbo ali na beg? »Aha, to se mi dogaja, ni problem šef, problem je moj odnos. In potem počasi krepimo to t. i. psihološko odpornost. Ki jo potem zazna tudi telo – in potem ni treba imeti infarkta, paničnih napadov, rane na želodcu. To so fantastične stvari,« je navdušena Zorkova.

Medicina išče bolezni, ne zdravja. Spregovoriva tudi o tem, kako aktivirati samozdravljenje, sposobnost zdraviti same sebe. »To gojimo s čuječnostjo, meditacijami,« je prepričana Tatjana. »Aktiviramo notranje potenciale. Medicina išče bolezni, ne zdravja. Mi pa imamo vir zdravja v sebi – le da spi, ni aktiven. Nimamo ga pri roki, da bi ga uporabili kot vir. Stres pomeni – ločitev, smrt, izgubo službe – na eni strani, na drugi strani pa je pomemben moj odziv na te stresne okoliščine. In če nisem opremljena z znanjem, kako si pomagati v njih, sem odplavljena. Stres me odplavi, se skurim, zbolim. Če pa vem, da sem lastnica, ustvarjalka odziva na stres, krepim notranjo moč, zavedanje.«

So stres, žalost, čustva lahko vzrok za nastanek raka? Tatjana Zorko je pred leti zbolela za rakom. Kako ga je doživljala? »Bolezen je vedno na več ravneh,« odgovarja, »nima samo enega povzročitelja. Če smo odporni proti virusu gripe, ne bomo zboleli, čeprav smo okuženi. Enako je z infarktom, kapjo, rakom. Mi zbolimo, kadar se nam stvari nabirajo, jih ne prepoznamo, se nočemo ali ne moremo soočiti z njimi, in velikokrat bolezen dobimo tudi kot darilo, da se moramo soočiti z njo. Moj rak – od njega je že 16 let – je gotovo nastajal leta in leta. Leta in leta sem 'furala' čustvene vzorce, s pomočjo katerih sem skušala preživeti, se imeti lepo, a v skrbi zase sem izgubila samo sebe. Delala sem več, kot je bilo potrebno, da bi me priznali, cenili ..., da bi od zunaj dobila to, česar nisem dobila v primarni družini. A cena je bila previsoka. Obstaja tudi družinska nagnjenost k raku. A čustva so najpomembnejši del, predvsem žalost, jeza. Veliko žalosti, skrbi, samosti, vsi ti vzorci so pri meni povzročili raka. In rak mi je dal priložnost, da sem začela to predelovati, spreminjati, nisem še razsvetljena, a lažje živim. Lažje razumem ljudi, bolnike. Mi večinoma živimo z glavo. Dobiti moramo močno lekcijo, da kaj spremenimo.«

Spopad z rakom. »Tega raka sem dobila po obdobju, ko sem bila zelo nesrečna. Oče nas je zapustil, ko sem bila otrok, 40 let nisem imela nobenega stika z njim, potem pa sem se odločila, da ga bom poiskala,« mirno, skoraj neprizadeto pripoveduje. »Ko sem čakala, da se odzove, sem doživljala hude čustvene pretrese. Na srečo sem hitro prišla do diagnoze, telo mi je podarilo to, da rak ni bil nem, da me je začel boleti želodec. Hitro so me operirali, kirurg mi je povedal, da je njegov bolnik z enako boleznijo živ že 20 let, to mi je dobro delo. Operacijo sem dobro prestala, rak je bil v zgodnji fazi, nisem potrebovala obsevanja in kemoterapije. Začela sem se zdraviti s psihoterapijo. Prebrala sem knjigo Upanje pri raku, napisal jo je nemški onkolog, opisal je, da se morajo ljudje, ki hočejo preživeti po raku, začeti ukvarjati s svojo dušo, duševnostjo, s travmami, čustvi. Poleg zdravljenja, seveda. Duša je bolna – pri vsaki bolezni najprej zboli duša. Hodila sem na triletno individualno in skupinsko psihoterapijo, izjokala in izstokala sem veliko bolečine. Potem sem šla psihoterapijo še študirat, zaradi sebe. Že prej sem svoje paciente ves čas obravnavala celovito, sebe pa nisem. Študij realitetne psihoterapije mi je pomagal, da ljudi vidim še celoviteje, da jih opozarjam, kje pokajo po šivih, kje jih zmanjka, to se mi zdi bistveno.«

Dajte zdravnikom čas! Tatjana je prepričana, da imajo družinski zdravniki premalo časa za svoje bolnike. »Zato se zavzemam – dajte zdravnikom čas! Odvzemite jim to strašno frekvenco. K meni hodi veliko zdravnic, na psihoterapijo. Zdravnikom se godi še slabše kot bolnikom. Če imam pet minut časa za bolnika – kaj lahko v resnici naredim zanj? Lahko mu samo napišem napotnico, in naslednji zdravnik spet. In bolnik potem hodi od Poncija do Pilata. Danes je prišla k meni 83-letna gospa in po pogovoru z mano je rekla, da je okrepljena vsaj za en teden, pa ji nisem naredila nobene preiskave, samo pogovorila sem se z njo. Če bi si zdravniki izborili dovolj časa za bolnike, bi bilo dosti manj preiskav, manj zdravil, ljudje bi poiskali vire v sebi, pa tudi zdravniki bi se počutili bolje. Sama sem šla pred 20 leti v zasebno prakso samo zato, da si lahko sama organiziram urnik. Bilo me je groza, v desetih minutah ne zmorem in ne znam. Zdaj si vzamem od pol do tri četrt ure za bolnika. Ljudje so presenečeni, kaj vse mi lahko povejo, kaj vse jih vprašam. Domov ne odnesejo samo skladovnice napotnic,« se jezi Tatjana Zorko. 

Zaupanje v višje sile. Pomaga. Zakaj se je lotila še tapkanja, me zanima. »Želela sem si čim bolj pomagati, veliko in rada berem, knjige priporočam tudi bolnikom. Pred 21 leti sem odkrila to metodo za samopomoč. Svetujem jo tudi drugim. Priporočam mentalno higieno – polurni sprehod na dan je kot umivanje zob, za čiščenje telesa in duha. Meditacijo, dihanje, gibanje, zdravo prehrano ... Delam tudi zdravilni kodeks. To je metoda, s pomočjo katere vzorce, prepričanja ozavestiš in predaš višji sili. Sama sem tudi verna, verujem, da nismo sami na tem svetu. Ko nekaj predaš višjemu univerzumu, se okrepiš. Bolniku, ki je bil v hudi depresiji, sem svetovala, naj vero izkoristi za to, da si opomore. Rekel mi je: Predal sem svoje življenje v božje roke in zdaj mi je lažje. Odpadle so moraste sanje, zaupam, da bo bog poskrbel zame. Podprla sem ta del v njem in on ga je uporabil in je rešen. O tem govori zdravilni kodeks.«

Placebo. »Placebo imamo v sebi, pravi Joe Dispenza. In to je treba izkoristiti,« je prepričana Zorkova. »Sem za kombinacijo medicine in alternative, a človek naj ju uporablja tako, kot sam čuti. Čutiš vedno prav. Če čutiš, da nekaj ni zate, tega ne vzemi. Mojo prijateljico, ki ni verjela v uradno medicino, a se je vseeno zdravila, s strahom, je to ubilo. Druga moja prijateljica pa vzame vsako tableto v roko in jo poljubi ter se z njo dogovori, da ji bo pomagala – in ji pomaga,« mi pojasni.

Zloraba. Odpuščanje. Tatjana je kot otrok doživela in preživela zlorabo dveh duhovnikov. Kako? »S tem sem se zelo ukvarjala, se spraševala, ali bom to povedala, imenovala, obtožila, a v zadnjem času sem odpustila, predvsem sebi. Te ljudi sem imela rada, jih podpirala, bili so mi dragoceni, blizu. To je najhujše vrste zloraba. A pri 64 letih je to neka milost – ne samo delovanje uma – in sem si rekla: Glej, lahko odpustiš. Sebi, da si pri tem na neki način sodelovala, njima dvema in vsem, ki so te tudi čustveno zlorabljali. Tudi sama sem se čustveno zlorabljala. Mislim, da je bilo potrebnega več odpuščanja sami sebi kot drugim. Telo ima spomin na zlorabo, zato je treba zdraviti celični spomin – in zdravilni kodeks, ki sem ga že omenila, zdravi prav to.«

Poroka pred devetimi leti. Zanima me, zakaj se je poročila tako pozno, pred komaj nekaj leti. »V tem zakonu se učim stvari, ki se mi jih prej, ko sem bila sama, ni bilo treba. Učim se, kako se ne zliti v dvojino, ampak ostati ednina in dopustiti ednino. Morda nama to uspeva tudi zato, ker ne živiva skupaj, on živi v Dravogradu, jaz v Ljubljani, se pa veliko druživa. To ni lahka šola, a se zavedam, da so odnosi naša učilnica. Brez odnosov nam ni treba početi nič, lahko vztrajamo v samozadostnosti. V intimnem odnosu pa pridejo na dan vsa čustva, vsa prtljaga. In v tej spremembi vztrajam, čeprav sem že večkrat hotela izstopiti. (smeh) Krepi me to, da še vedno lahko delam, zelo me krepi odnos z najboljšo prijateljico, imam tudi psička, ki mi sede na dušo. Rada imam naravo, čedalje bolj se zavedam, kako res je, kar je rekel Arne Hodalič, da smo Slovenci na zgornjem delu najbolj privilegiranega zemeljskega prebivalstva. Po standardu, po naravi, po okoliščinah. Zavedam se, kako dobro in lepo nam je,« pripoveduje.

Ne želite si nehati delati. Tatjana ima še dobra tri leta do upokojitve, a nekako dvomim, da bo izkoristila to pravico. »Tudi mojim bolnikom govorim, naj si ne želijo nehati delati. Moja stara mama mi je rekla, da bo umrla, ko bo nehala delati. In je res. Mislim, da nas delo krepi, a mora biti smiselno. Moramo si najti način preživetja v tem delu, moramo ga imeti radi. Zgodnja upokojitev je lahko tudi slaba stvar, mnogi zbolijo. Seveda pa si mnogi upokojenci prav tako znajo osmisliti življenje.«

Več v reviji Zarja št. 17, 23. 4. 2019 ali v njeni elektronski obliki na Trafika24.si.