Ondan sem precej razkačena visela pred televizorjem in se selila iz parlamentarnega odbora v odbor – v enem so odborniki mrcvarili najresnejšega kandidata za vrhovnega državnega tožilca, v drugem pa so obravnavali drugi tir, saj veste, da gre za železniško progo. Pozicija tožilcu tako rekoč ni postavljala vprašanj, opozicija pa se je zaganjala vanj s svojimi strankarskimi problemi oziroma s problemi ljubljenega vodje. Ki ima znova problem – spet ni dvignil sodne pošte, tokrat gre za »televizijske prostitutke«, eni bo moral plačati 6000 evrov za razžalitev, a kaj, ko je bil na dopustu, v poštni nabiralnik pa medtem nihče ni gledal. Sicer pa je takšnih nedvignjenih sodnih pisem v karieri prvaka opozicije nekam veliko, kajne? Poročali so, da bodo naslednjič zaslišali njegovo ženo, če sem prav razumela, tudi v zvezi z nabiralnikom. Kaj pa, če nima izrecnega dovoljenja, da bi pogledala vanj? Nova afera na vidiku?

Še posebno impresivni pa so bili nastopi v odboru, v katerem so obravnavali drugi tir. Ali morda celo tretji, vrag vedi. Skratka, skupina strokovnjakov je prišla s popolnoma novim predlogom, ki da je trikrat cenejši, izvedljiv v pol krajšem času, ne uničuje okolja in bi bil prvi takšen projekt v svetu. Opla, torej ne moremo primerjati, kako se drugje obnese, koliko je stal in kako dolgo je trajala graditev? Za kakšnega vraga so pritresli inovativno rešitev zdaj, ko je že skoraj postavljen temeljni kamen za sedanji projekt? Pojasnilo – glede na to, da bo graditev veliko krajša, imamo čas za preučevanje novega projekta. Za katerega se ne ve, ali je sploh izvedljiv, ker papir pač vse prenese. Videti je bilo, kot da je skupina strokovnjakov prišla minirat zdajšnjo vlado. Ker če lopate ne bodo zasadili, kot so obljubili, se lahko obrišejo za naslednje volitve. Pa čeprav so šele prihodnje leto. Treba je pač začeti pravi čas zbirati točke. Lep primer je Židan, s strastnim bojem za teran se je s svojo stranko zavihtel na drugo mesto. Na prvem je še zmeraj stranka, katere predsednik ne gleda v poštni nabiralnik.

Nasploh me vloga »stroke« hudo skrbi. Klemen Jaklič je denimo »dvojni doktor s Harvarda«, kar pa ga ne ovira, da ne bi demonstriral pred sodiščem in žalil našega sodstva, z nesramnimi tviti pa grozil ljudem, ki jih ne mara. Pa ga je predsednik kljub temu predlagal za ustavnega sodnika. Še zmeraj niso vzeli licence sodnemu cenilcu umetnin, ki je na milijonske vsote cenil ponarejene slike, neredke so potem končale v bančnih trezorjih kot hipoteka za kredit. Devetmilijonski, lepo prosim. Bančniki niso niti trznili in so dali. Zdaj odplačujemo kredit državljani, saj je menda jasno, kajne? Sliko pa je za nekaj fičnikov kupil nekdo, ki je morda sploh ne bo obesil v dnevno sobo, ampak jo bo skušal (s pomočjo cenilca) podtakniti kakšni drugi banki.

Da ne govorim o sodnih izvedencih, ki se motajo po sodiščih – trije imajo različno mnenje. Kje, lepo prosim, je tu stroka? Žal je očitno samo ena od komponent posamične osebnosti – ker če s karakterjem, modrostjo, poštenostjo, pokončnostjo kaj ni v redu, strokovnjaki pač speljejo stroko na svoj mlin. In razsajajo. In tvitajo. Tudi Mengele je bil po pričevanjih dober in inovativen zdravnik, ki je v imenu stroke hladno pošiljal v gotovo smrt na tisoče svojih poskusnih zajcev. Vem, da je primerjava huda, a namenjena je le temu, da bi absolutno prisebni sledili, kaj se dogaja v politiki in vseh mogočih civilnih iniciativah. Začenja se namreč čas kladiv, trakov in lopat – s kladivi bodo tolkli po temeljnih kamnih, z lopatami bodo kopali jarke za temeljne kamne in sadili spominska drevesa, zakrpali bodo na stotine lokalnih cest in položili kakšno cev in prekrili streho na telovadnici, da bodo lahko rezali trakove. In se slikali. In prisegali, da so izpolnili vse, kar so obljubili. Ampak kaj vse šele bodo naredili, če jim damo svoj glas! Previdno torej, predstava se začenja!