Sezona zastrupitev z divjimi rastlinami se običajno začne okrog prvega maja, saj takrat ljudje začno spet hoditi v naravo in se prebudi nabiralniška strast. Ta je zadnja leta doživela pravo eksplozijo. V veliki meri je na to vplival čemaž, sorodnik česna, imenovan tudi divji ali medvedov česen, ki požene zgodaj spomladi. Prepoznati ga je mogoče po blagem česnovem vonju in okusu. Še to prednost ima, da raste v velikih količinah in se tudi z nabiranjem ne iztreblja, saj vsako leto požene iz belih čebulic.

Sezona zastrupitev z divjimi rastlinami se običajno začne okrog prvega maja, saj takrat ljudje začno spet hoditi v naravo in se prebudi nabiralniška strast. Ta je zadnja leta doživela pravo eksplozijo. V veliki meri je na to vplival čemaž, sorodnik česna, imenovan tudi divji ali medvedov česen, ki požene zgodaj spomladi. Prepoznati ga je mogoče po blagem česnovem vonju in okusu. Še to prednost ima, da raste v velikih količinah in se tudi z nabiranjem ne iztreblja, saj vsako leto požene iz belih čebulic.

Če k temu dodamo, da ga je mogoče nabirati zastonj, njegova uporaba pa je široka, od namazov do juh in solat, je razlogov za razmah množičnega nabiranja dovolj. Ima pa tudi napako: nepoznavalci ga lahko zamenjajo za katero od strupenih rastlin, kar je lahko usodno. A tak ni le čemaž. Strupenih rastlin je še veliko, jeseni, ko se začne obdobje nabiranja plodov, se težave ponovijo v novem valu. Zastrupitve z gobami pa so poglavje zase.

Med čemaž se lahko primešajo druge rastline in prevzamejo njegov vonj. Sol, kis in olje na divji solati zakrijejo njihov neprijetni okus. Pekoč občutek v ustih je lahko prvi znak, da nekaj ni v redu, a ta se ne pojavi vedno.
»Vsako leto pri nas zdravimo približno deset oseb, ki so se zastrupile z rastlinami. Največkrat namesto čemaža ali divjega česna ljudje naberejo jesenski podlesek, čmeriko ali šmarnice. Rastline si niso najbolj podobne, a vseeno jih zamenjajo. Za vse je značilno le to, da imajo svetlo zelene podolgovate in suličaste liste,« pravi dr. Miran Brvar s Centra za zastrupitve na ljubljanskem Univerzitetnem kliničnem centru. »Ena oseba je letos zaradi zastrupitve z jesenskim podleskom tudi umrla.«

Protistrupov ne poznamo.  Znanstvena literatura ne navaja, koliko rastline je »treba« zaužiti, da bi se zastrupili. Vse je odvisno od vrste, rastišča, obdobja rasti, telesne vzdržljivosti nabiralca in drugih dejavnikov. Nekdo dobi po zaužitju le prebavne težave, drugi se resno zastrupi. En listek še ne povzroči zastrupitve, če pa nekdo poje skledo strupene solate, bo čutil posledice.
Jesenski podlesek, ki ga nekateri zamenjajo s čemažem, vsebuje strup kolhicin, ki zavira delitev celic. Prizadene celice v sluznici, prebavilih, ledvicah ali kostnem mozgu, tiste pač, ki se hitro delijo. Strup bele čmerike, ki jo neprevidneži lahko tudi zamenjajo za čemaž, učinkuje drugače in povzroči slabost ter nato motnje srčnega ritma. V volčji češnji je atropin, ki povzroča halucinacije.

»Protistrupa za rastlinske strupe še ne poznamo, razen pri zastrupitvi z volčjo češnjo ali navadnim kristavcem. Zastrupitve z njima so pri nas dokaj pogoste, v glavnem zaradi odraščajoče mladine, ki eksperimentira s halucinogenimi rastlinami. Po zaužitju imajo privide in prisluhe ter so v evforičnem stanju. Te zastrupitve so pri nas še pogostejše kot z jesenskim podleskom, le da so namerne. Sicer pa za zastrupitve z jesenskim podleskom protistrupa ni, čeprav ga preizkušajo, a za redno zdravljenje še ni na voljo,« pravi dr. Brvar.

Več v Jani, št. 21, 24.5.2011