© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o. - Vse pravice pridržane.
Čas branja 4 min.

Umetniki,prodajalci,gibsoni


Jelka Sežun
26. 5. 2011, 00.00
Posodobljeno
09. 08. 2017 · 09:57
Deli članek
Facebook
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja

Če vam je pod roko prišel dopis Slovenskega filmskega centra (naslednika Filmskega sklada), v katerem trdijo, da so poslali svoje filme na filmski sejem 65. festivala v Cannesu, medtem ko so v Cannesu dokaj trdno prepričani, da so imeli letos šele 64. festival, se ne dajte zmesti. Slovenci so že lani odločno zakoračili v prihodnost in že takrat za en festival prehitevali. In bili potem strahovito (in povsem nerazložljivo) užaljeni, ko smo o tem pisali. A se niso dali oplašiti in so letos vajo ponovili. Če so že zatavali v prihodnost, hočejo tam tudi ostati.

Umetniki,prodajalci,gibsoni
Če vam je pod roko prišel dopis Slovenskega filmskega centra (naslednika Filmskega sklada), v katerem trdijo, da so poslali svoje filme na filmski sejem 65. festivala v Cannesu, medtem ko so v Cannesu dokaj trdno prepričani, da so imeli letos šele 64. festival, se ne dajte zmesti. Slovenci so že lani odločno zakoračili v prihodnost in že takrat za en festival prehitevali. In bili potem strahovito (in povsem nerazložljivo) užaljeni, ko smo o tem pisali. A se niso dali oplašiti in so letos vajo ponovili. Če so že zatavali v prihodnost, hočejo tam tudi ostati.

Ne, ne vemo:  festival se je končal v nedeljo in ko oddajamo članek, nagrade še niso znane, zato ne bomo o njih niti ugibali. Vemo pa tole: slovenski filmi ne bodo dobili nobene, ker sodelujejo le na sejmu in v nobenem od uradnih programov. V tekmovalnem programu je bilo dvajset filmov in kot ponavadi so kritiki in filmski novinarji nekaterim vzklikali in drugim žvižgali, nekaterim pa oboje. In ob nekaterih preprosto niso vedeli, kaj bi si mislili.


Razdelil jih je tudi režiser Terrence Malick, ki je po šestih letih prišel z novim filmom The Tree of Life in nekatere navdušil, druge pa pustil hladne. So pa imeli precej enotno mnenje, ko se Malick ni pojavil na tiskovni konferenci po novinarski projekciji, in so jim zagotovili, da je režiser »čisto blizu«, njegovo odsotnost pa pojasnili s tem, da je gospod strahovito plašen in sramežljiv. Brad Pitt, ki ima ob Seanu Pennu v Drevesu življenja glavno vlogo, je pa menil, da se Malick »raje osredotoča na snemanje in ne na prodajo. Za umetnika je čudno, da nekaj naredi, potem se mora iti pa prodajalca.«
Še bolj je novinarje, pa ne le njih, razburil danski režiser Lars Von Trier, pa ne z novim filmom Melancholia, temveč s tiskovno konferenco po njem. Von Trier nima težav s sramežljivostjo, mu pa očitno povzroča nekaj težav komuniciranje. Na tiskovni konferenci so ga spraševali o njegovem navdušenju nad nacistično estetiko. Da je nacist, se mu je izmuznilo, o Hitlerju pa je rekel: »Mislim, da ga razumem. Ni ravno to, čemur bi rekli dober človek, vendar pa mi je glede njega marsikaj jasno in celo malce sočustvujem z njim.«


Potem so dobronamerni menili, da se je samo šalil, veliko je bilo pa zelo užaljenih, židovske organizacije so poskočile in protestirale, vmešalo se je celo vodstvo festivala in zahtevalo, da režiser svoje besede pojasni. In se je potem opravičil. Nisem nacist, je rekel, nisem antisemit.

Previdno z gibsoni: Nekdo je potem rekel, da si je Von Trier privoščil »enega gibsona«, kar je merska enota, poimenovana po pijanskih izpadih Mela Gibsona, ki rad kakšno krepko zabeli o Židih ali homoseksualcih, ali bivših ljubicah, kar je pač pri roki. Gibson ni rekel nič, v nasprotju s svojo navado je modro molčal, čeprav je bil v Cannesu – pripeljala ga je Jodie Foster, njegova soigralka iz Mavericka, ki je tokrat režirala film The Beaver, v katerem Mel igra glavno vlogo.  Da je Gibson »eden najmanj nevrotičnih igralcev« s katerimi je kdaj sodelovala, je rekla Fosterjeva. Mel pa še vedno nič. Ne, letos si v Cannesu ni privoščil niti enega gibsona.


Snovi za pogovore pa kar ni in ni zmanjkalo. Na začetku so ugibali, zakaj se na festivalu ni pojavila francoska prva dama Carla Bruni, ki ima vlogico v otvoritvenem filmu Woodyja Allena Midnight in Paris, pa se je potem pokazalo, da bodo v Elizejski palači kmalu potrebovali otroško sobo. In potem je bil tu seveda še netekmovalni film o Sarkozyju La conquete, ki so ga menda posneli skrivaj, in je zanimal predvsem francoske novinarje, ki so potem razočarano rekli, da je premalo kritičen.
Razočaral jih je tudi dokumentarec o smrti princese Diane Unlawful Killing, ki ga je posnel britanski igralec, scenarist, režiser in producent Keith Allen. Dokumentarec je mešanica arhivskih posnetkov, intervjujev in rekonstruiranih prizorov s sodišča, ki je leta 2007 poskušalo ugotoviti, kako so umrli princesa in še dva človeka, ki sta z bila z njo v avtomobilu. Telesni stražar Trevor Rees-Jones, edini preživeli, se v Allenovem filmu ne pojavi. »Nisem hotel posneti senzacionalističnega filma in ta film se mi ne zdi senzacionalističen. Mislim pa, da razkriva določene stvari, ki se ne ujemajo, in bi jih bilo treba raziskati,« je rekel Allen, ki se je moral braniti pred očitki, ker je njegov film financiral Mohamed Al Fayed, oče umrlega Dianienga spremljevalca, ki že vseskozi trdi, da je šlo v resnici za umor in ne za prometno nesrečo. Da so denar najprej skušali dobiti od različnih televizijskih organizacij, pa se projekta nobena ni hotela lotiti, je razložil Allen, potem so pa z veseljem vzeli Al Fayedov denar. Vendar pa arabski magnat ni imel nobene besede pri nastajanju filma, je zatrdil režiser.


© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o.

Vse pravice pridržane.