Prazničnim pogrinjkom posvečamo premalo pozornosti, pravi Simona Pompe, učiteljica strokovnih modulov, višja svetnica s Šole za storitvene dejavnosti Velenje, Šolskega centra Velenje, vinska svetovalka in avtorica priročnika Čarobni svet serviet. Ne gre samo za okrasitev mize.
»Vsak praznik je svoja zgodba. V gostih vzbuja pričakovanje, pri gostitelju pa nov izziv. Pogrinjke glede na praznik tematsko spreminjamo, vzporedno s kulinariko. Naša slovenska dediščina je bogatejša, kot se morda zavedamo,« pravi Simona Pompe, ki v svoje domače pogrinjke rada vtke sledi tradicije. Pogrinjek, ki ga je kot idejo pripravila posebej za našo revijo, tako krasijo krožniki, ki jih je ob posebnih priložnostih uporabljala že njena prababica, zatem pa tudi Simonina mama. »Ob praznikih smo bili doma vedno deležni slovesnejšega, drugačnega inventarja. Verjamem, da tudi v drugih družinah ohranjajo to bogato dediščino, če ne s porcelanom, pa vsaj s prti. Vsak moj prt ima podpis Anica Flis, kot se je pred poroko pisala mama,« omeni in doda: »Zelo znamo spreminjati kulinariko in slediti trendom, ogromno je knjig, iz katerih se učimo, pa vendar so pričakovanja gosta drugačna.«
Prvo pričakovanje se ustvari s pogledom v prostor
»Cilj gostitelja naj bo, da s prostorom, kjer bo postregel goste, toliko navduši, da se vsi že ob prihodu kimajoče sprašujejo, vau, kaj nas pa danes čaka. Ko je prostor pripravljen, poskrbimo za vabljivo mizo.« Sogovornica svetuje, da aperitiv ob prihodu gostov postrežemo stran od glavne mize. »To pa zato, ker vsi ne prihajajo sočasno. Ko sedemo za mizo, v trenutku podremo vse predpriprave. Vse, kar smo pripravili, izgine ali pa se zlije z gosti. Če pa ponudimo aperitiv nekje ob mizi, medtem ko čakamo preostale, imajo gostje čas občudovati naše delo. S tem hkrati dvigujemo kulturo omizja in se vračamo k tistemu, kar smo včasih že imeli.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 52, 24. december 2024.
