Revija Zarja

Prekucništvo tega trenutka, ki zasenči drugo dogajanje, je sprožil novi ameriški predsednik, tisti z omelom čez visoko čelo. Polastil se je medijskega prostora in še marsičesa in lahko pričakujemo najmanj štiri ali osem let političnega premetavanja. Za novega člana ameriškega vrhovnega sodišča je imenoval konservativnega 49-letnega Neila Gorsucha (mogoče Goršiča?). Če bo Trump imel priložnost, da s svojimi ljudmi zamenja tudi oba priletna demokratska sodnika, bo za pol stoletja zapečatil ameriški družbeni razvoj. Z zanikanjem okoljskih sprememb pa tudi našega.

Z britanskega zornega kota ga je z dekoltejem in špičaki odletela šarmirat premierka Theresa May in se s slinjenjem izkazala za nezrelo naslednico (pokojne premierke) gospe Thatcher. Gospa May je prenagljeno in tako rekoč samoiniciativno Trumpa povabila na državniški obisk h kraljici Elizabeti, kar je sprožilo po Britaniji demonstracije in protestno peticijo, ki je v dveh dneh zbrala skoraj dva milijona podpisov. Vabilo je povzročilo tudi protokolarni problem, saj Trump in prestolonaslednik, princ Charles, pri vprašanju okoljskih sprememb stojita na nasprotnih bregovih. Ker princ ni znan kot človek, ki bi tiho požrl svoja stališča, Trump pa tudi ne, naj bi ameriška administracija predlagala, da Trumpa namesto princa Charlesa sprejme sin, princ William. To ne bo šlo.

Globalno razmišljanje bodo preglasili lokalni interesi. In tistim, ki hočejo vplivati na dogodke z mikroperspektive, se ponujajo lokalne priložnosti. Naravi lahko omogočimo zatočišče v urbanih okoljih tudi tako, da lastniki vrtov svojih parcelic ne počistimo do popolnosti, ampak vogale prepustimo naravi v sobivanje. In tudi doma.

Okrog krmilnice na mojem balkonu se zbira več vrst ptic, kot jih še opazijo v grofiji Norfolk, zibelki agroindustrije. V naši podzemni garaži se je udomačila lisica in nas rešila podgan. Ob večerih naj bi svoja mladička vodila v bližnji park.

V pozitivni odnos spadata tudi lokalna pridelava in predelava hrane. V londonskih parkih zasajajo sadno drevje. Sredi mesta so urbane farme, tudi take z domačimi živalmi. Popularno je urbano čebelarjenje. V osemmilijonskem Londonu lahko obiščem tečaje čebelarjenja in kupim posebne »urbane panje«, ki naj bi bili prilagojeni razmeram v mestu. Na strehi galerije Tate Modern stojijo čebelji panji. Kot slišim, jih imajo tudi na strehi britanskega parlamenta in na vrsti pomembnih poslopij v mestu, pa tudi na stanovanjskih blokih.

Ekskluzivnost londonskih pridelkov in izdelkov se odraža v ceni. Med z geografskim poreklom »St. Patrick Wapping«, namreč z vrta katoliške cerkve na bregu Temze, prodajajo v četrtkilskih lončkih. Stanejo sedem funtov in jih kupci razgrabijo. Enako marmelade iz prezrelega sadja, ki bi ga prodajalci na tržnici zavrgli. Razmetavanje s hrano postaja osmi smrtni greh.

Mladi si izbirajo za poklic urbano kmetijstvo in proizvodnjo prehranskih izdelkov. Po Londonu rastejo pivovarne in destilacija ekskluzivnih znamk džina. Eno teh, Finsbury, ki po mnenju poznavalcev prekaša znana imena, so prodajali tudi na ljubljanskem letališču.

In pravkar berem članek o novem trendu v New Yorku. Mladi, ambiciozni podjetniki spreminjajo ameriški odnos do sirov: »V sicer močno mlekarsko tradicijo vstopamo kreativci,« je pojasnil eden od njih. Novi uporniki so lokalna prehranska gibanja in lokalni potrošnik.