Politiki so dvigovali obrvi, na Grenlandiji, Danskem, v Kanadi in Panami so se osuplo spogledovali. Na kratko, Trump je obelodanil, da (kmalu spet velika!) Amerika potrebuje dansko Grenlandijo (bi jo plačali), Panamski prekop (ji ga je treba vrniti), za češnjo na torti nemara še Kanado (kakšna velika država!), Mehiški zaliv bi pa preimenovali v Ameriškega. Zadrega na posteljici iz strahu in osuplosti je bila veličastna. Se mu je zmešalo ali se je svet pravkar zvrnil s poslednjega tečaja?
Kak dan je trajalo, preden se je prvim posvetilo, da je stari mešetarski lisjak, seveda neotesan in brutalen, izvedel slepilno-izvidniški manever. ZDA so od Rusije nekoč že kupile Aljasko, od Danske pa Deviške otoke, Grenlandije jim ni uspelo. Apetiti so tu veliki, ne le ameriški, tudi kitajski in ruski, saj gre za velikansko surovinsko bazo (Amerika redkih zemelj nima, Peking jim je prodajo prepovedal), pa še najkrajšo pot v Ameriko iz Evrope. Čas je pravi, 67,7 odstotka Grenlandcev naj bi bilo naklonjenih osamosvojitvi (z zamerami do Danske), za to sicer potrebujejo referendum. Seveda nočejo biti prodani, bi pa z veseljem trgovali z Ameriko, ki jih je med drugo svetovno vojno že obvarovala (in tu pustila oporišče), medtem ko je Dansko okupirala fašistična Nemčija. A Rusi gotovo ne bodo stali križem rok. Da ne bo za Grenlandijo po naključju zamešetarjena Ukrajina? Strašna, nora misel, ampak kaj je dandanes sploh še normalno?
S Panamskim prekopom je stvar podobna. Skoraj pet milijard prihodkov od ladij na sezono ni zanemarljiv denar. Če ne bi Jimmy Carter te poti, ki jo je zgradila Amerika, za dolar podaril Panami, bi Amerika zdaj kasirala, tako pa mora plačevati. In to Kitajcem, ki jim je Panama prepustila nadzor. Kaj hujšega! V primeru Kanade gre za carinsko vojno, pri vseh treh torej za klasično lekcijo iz biologije in zgodovine: veliki in močnejši žrejo majhne in šibkejše (s prebliskom asociacije na vse, kar se je zgodilo Indijancem).
Prihodnji teden bo Trump ustoličen in ni ga poznavalca, ki bi si drznil napovedati, kaj točno nas v prihodnjih štirih letih čaka. Eno je gotovo: Evropa bo bolj kot kadarkoli potrebovala modrost. Koliko modrih državnikov premore? In koliko enotnosti? Ne slepimo se, demokracija je strašno občutljiva rožica, v naši soseščini poganja vse več malih Trumpov. Komaj se počasi izvijamo iz kolektivne travme, ki jo je svetu nakopala pandemija, grozeči podnebni zlom je na stranskem tiru, ameriški slon v trgovini s porcelanom pa očitno grozi uničiti poslednje ostanke ureditve civiliziranega sveta. Občutek varnosti lahko kar mirno pospravimo v predal.
Politiki temu rečejo izzivi, mali človek pa lahko le škili, v katero smer bi jo veljalo ucvreti. Najbrž je naivno, a bodimo naivni optimisti in stavimo na Melanijo. Bo pa ja rekla kakšno dobro besedo za nas, če bo šlo vse narobe?!
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 2, 14. januar 2025.
