Vsak dan se začne zgodaj zjutraj, saj že pred prihodom v službo pregledam službeno pošto. Ob prihodu v šolske prostore se delovni dan običajno prične ob kavi s pomočnico ravnatelja. Že med prvimi požirki načrtujeva tekoče naloge, razmišljava o dolgoročnih projektih in prilagajava urnike nepričakovanim situacijam. Brez nje si dela na naši šoli ne znam predstavljati – njeni energija in sistematičnost sta nenadomestljivi. Skupaj se že v novembru spogledujeva s prihodnjim šolskim letom, saj je treba razmišljati vnaprej, da šolsko delo teče brezhibno. Glavnino načrtov za naslednje šolsko leto po navadi opraviva med marcem in majem, ko sestaviva ključne gradnike prihodnjega letnega delovnega načrta.
Od ventilov do strehe
Včasih mi delo prekine poziv, ki zahteva hitro ukrepanje. Tako je bilo tudi ta teden, ko smo reševali težavo z ogrevanjem. Podjetje, ki je pri nas izvedlo energetsko sanacijo, si zaradi ekonomskih interesov želi nižje temperature prostorov. Delo na šoli pa seveda zahteva čim optimalnejše temperature. Med kroženjem po šoli sem preverjal stanje, odpiral ventile in obveščal učitelje o razmerah. Hkrati sem v mislih premleval, kako bi se dolgoročno izognili podobnim zapletom.
Na podružnični šoli smo imeli sestanek o obnovi strehe. Prevzem del vedno pomeni dodatno odgovornost, saj želimo, da so naši prostori varni in funkcionalni. Kot po navadi tudi tokrat ob prevzemu ni bilo vse optimalno. Nekatere stvari bo treba še popraviti. V dvanajstih letih na šoli izvajalci še nikoli niso del končali do roka. Vedno so potrebna dodatna usklajevanja, popravki ... Kljub temu me veseli, da lahko izboljšujemo pogoje za delo in učenje. Vmes se dogovarjam še z občino o prometni varnosti pred šolo. Letos smo imeli že nekaj nesreč. Na srečo je trpela le pločevina. Razmere so na trenutke kaotične, a kljub opozorilom za zdaj z občino še nismo našli ustrezne rešitve. Pri prepričevanju staršev je potrebno veliko taktnosti in prošenj, da morda otroka ni treba vedno pripeljati čisto do vhoda. Hudo mi je, ko zjutraj opazujem dogajanje na parkirišču in vidim veliko mrkih obrazov, veliko nelagodja in nestrpnosti.
Tega ni v učbeniku
Eden lepših trenutkov tedna je bil obisk pri učencih v šoli v naravi. Vsako leto se trudim obiskati skupine na vseh lokacijah, kjer potekajo ti programi. Šola v naravi je edinstven del slovenskega šolskega sistema, ki ga ne bi želeli izgubiti. Vem, koliko organizacijskih izzivov prinaša, vendar pa učenci iz teh izkušenj odnesejo ogromno. Nekateri tretješolci so prvič prespali izven doma. Še večji izzivi so mednarodne izmenjave učencev. Na šoli imamo vzpostavljen sistem sodelovanja s šolami v Avstriji, Srbiji, Grčiji, na Švedskem in Finskem. Spominjam se učenca, ki je po izmenjavi Erasmus+ na Švedskem povedal, da se je pri gostujoči družini naučil stvari, ki jih ni v nobenem učbeniku. Takšni trenutki potrjujejo smiselnost našega dela.
Posebno mesto pri mojem delu ima sodelovanje z učitelji in svetovalno službo. V svetovalni službi imamo res odlično ekipo, ki s predanostjo in strokovnostjo podpira tako učence kot starše. Tako med tednom ne manjka tudi prijetnih klepetov s sodelavci, v katerih začutim, kako zelo so predani svojemu delu. Čeprav so na dnevnem redu tudi neprijetne teme. Včasih zelo neprijetne.
Ne mine dan, ko se ne ustavim v računovodstvu. Računovodkinja obvladuje finance že več kot 40 let. Njena energija še ni usahnila in ne znam si predstavljati, kako bomo reševali ta izjemno pomembni del delovanja šole, ko se bo upokojila. Izjemno prijeten je občutek, ko se lahko na sodelavce zaneseš in jim popolnoma zaupaš. Skupaj s knjigovodkinjo, tajnico in pomočnico tvorijo najožji del ravnateljevega delovnika. Hvaležen sem za takšno ekipo.
Šolstvo na razpotju. Ena lepših novic tega tedna je bila informacija iz Cmepiusa, kot odziv na naše prvo končno poročilo v okviru akreditacije Erasmus+. Zadovoljstvo je bilo zelo veliko – 87 točk od 100 možnih nam je dalo nov zagon za prihodnje projekte. To obvestilo mi je polepšalo vikend.
A ne mine teden brez težkih vprašanj. Pogovori s starši so pogosto intenzivni.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 48, 26. november 2024.
