Moška odprava v smučarskih tekih na tokratnem svetovnem prvenstvu v nordijskih disciplinah v norveški Trondheim skriva presenečenje. Tik pred zdajci si je namreč vozovnico nanj z odličnimi rezultati priboril Rus Valerij Gontar, ki je v tej sezoni začel nastopati za Slovenijo. Enaintridesetletniku je šport pomagal in ga držal na pravi poti skozi izjemno težko otroštvo in mladost – popolnoma sam je namreč vztrajal, ko bi drugi že zdavnaj obupali. »Ima neverjetno željo doseči najvišje mogoče rezultate v smučarskih tekih, ta želja je nad vsem. Če bi imeli drugi takšno željo kakor on, bi imeli same vrhunske športnike,« je dejal predsednik Nordijskega športnega društva Medvode Marko Luštrek, ki je Rusa vzel pod svoje okrilje in mu pomagal.
Šport je njegovo življenje, njegova največja ljubezen, pravi Valerij. Ko si je kot otrok nataknil smuči, se podal v zasneženo pokrajino in se predal naročju zime, je lahko pozabil na vse, bil je svoboden in daleč stran od stvarnosti, ki je bila do njega precej neizprosna. Ta zagrizenost ga je že v Rusiji daleč pripeljala, saj je bil zelo obetaven tekač v ruski izbrani vrsti, dvakrat je zmagal na univerzijadi, dvakrat je bil srebrn. Za svojo nekdanjo državo je zadnjič nastopil na tekmi FIS decembra 2019, na tekmovanja pa se je po petih letih vrnil v dresu Slovenije lani decembra, ko je bil na tekmi FIS v Planici kar drugi. Februarja je nastopil tudi na tekmi svetovnega pokala in na deset kilometrov zasedel 58. mesto. Z rezultati drugih tekmovanj, ki si jih je izboril v ne ravno optimalnih razmerah za trening, se mu je uspelo uvrstiti na svetovno prvenstvo, kar je za fanta, ki je k nam pred tremi leti prišel kot begunec, seveda izjemen uspeh. Pa pojdimo lepo po vrsti.
Z gladiatorsko voljo
Srečala sva se dan pred njegovim odhodom na Norveško, česar se je zelo veselil. Ker so njegovi dnevi že dolgo zapolnjeni s službo in napornimi treningi, mu časa za vse drugo zmanjka. »Slovenščine se učim sproti,« pravi, zato sva si ob kakšnih bolj zapletenih stavkih pomagala kar z Googlovim prevajalnikom. Nekaj stvari pa nam je pozneje razjasnil še Marko Luštrek, ki se je res nesebično zavzel za tega trmastega fanta z jasno vizijo in skorajda gladiatorsko voljo, kar ga je prav gotovo reševalo, da ni zašel s svoje začrtane življenjske poti, pa čeprav je bila zadnja leta polna ovir. Rodil se je kot šesti otrok v družini, ki je živela v ruski republiki Mordoviji, 650 kilometrov jugovzhodno od Moskve. Ko je bil star tri leta, mu je za rakom dojke umrla mama, očetu alkoholiku pa je socialna služba vzela najmlajše tri otroke, tako da so preostanek otroštva potem preživeli v sirotišnici. Blizu sta si ostala edino s starejšo sestro, s katero sta bila skupaj v sirotišnici, z drugimi brati in sestrami pa je izgubil stik. Sestra je doštudirala in si ustvarila družino, redno se pokličeta in sta ostala povezana.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 9, 4. marec 2025.
