Pred mnogimi leti sem imela intervju z vsestranskim glasbenikom Bojanom Adamičem in ustavila sva se tudi pri tako imenovani narodno-zabavni glasbi. Dobesedno znorel je: pa kolikokrat sem že predlagal glasbeni akademiji, naj ustanovi poseben oddelek za to zvrst! To je vendar edina muzika, s katero smo prodrli v svet! Študentje bi prihajali od povsod! Seveda so se mu posmehovali. Šolo so pozneje ustanovili v Begunjah, zdaj deluje pri tamkajšnji glasbeni šoli, akademska raven pa to ravno ni. V neposredni bližini je Avsenikov muzej, kjer si lahko glasbeniki in ljubitelji ogledajo, kje se je ta muzika začela in da je po razširjenosti in nagradah ob boku največjih svetovnih pop zvezd. No, mimogrede, snobi ji pravijo »goveja muska«.
Ne bojte se, ne bom pisala o zgodovini Ansambla bratov Avsenik, ker marsikaj gotovo že veste. Je pa zanimiv obisk prenovljenega muzeja na Avsenikovi domačiji v Begunjah, kjer pokažejo in predvsem povedo marsikaj, česar ne moreš najti v objavah na spletu. Predvsem nenehno poudarjajo, da sta brata Vilko in Slavko neločljiv par: Vilko je imel glasbeno akademijo, Slavko pa ni do konca življenja poznal not. Melodije, ki so vrele iz njega, je zapisoval z besednimi zlogi na papir, ki je bil pač pri roki. Slavno Golico je zapisal kar na prtiček v menzi tovarne, kjer je pletel nogavice. In potem je prišel Vilko, melodijo zapisal in prispeval aranžmaje za instrumente, ki so jih igrali v ansamblu. Nič čudnega, da so bili še posebej posrečeni aranžmaji za klarinet, ki ga je sam igral. Instrumentalna skladba Pastirček, v kateri ima glavno vlogo klarinet, je bila na koncertih doma in v tujini skoraj tako velika uspešnica kot Golica.
Domače pesmi in napevi
Ko sem bila majhna, smo doma v najstrožji tišini na radiu poslušali Četrtkov večer domačih pesmi in napevov. Večinoma so nastopali Slovenski oktet in večji pevski zbori pa harmonikarji, vse je bilo bolj melanholično – kot pač naše ljudske pesmi so. Zelo veliko jih znam in težko bi našla kaj zares veselega. So pa lepe, mile, nežne, a niso ravno za žur. Zato je Vilko, ki je bil takrat urednik omenjene oddaje, namignil, da bi njegov brat Slavko, virtuoz na harmoniki, oddajo precej popestril skupaj s svojimi kompanjoni – ti ne le da so poznali note, ampak so imeli nekateri za sabo tudi glasbeno akademijo. Četrtkovi večeri so potem postajali čedalje barvitejši, prvič pa sem videla Avsenike v našem zadružnem domu v Kamnici pri Mariboru na začetku šestdesetih let. Čeprav takrat večinoma še nismo imeli televizorjev, so bili zares slavni; niti sanjalo se mi ni, da se bom z nekaterimi pozneje srečala.
Bolje poješ, kot plešeš
Nedavno smo na izletu na Gorenjsko obiskali tudi Avsenikov muzej v Begunjah in vodnica nam je pripovedovala, kako zelo je imel Avsenikovo glasbo rad Tito. Pogosto, ko je gostil tuje državnike na Brdu, jih je vabil; Avsenike so vsi poznali in ljubo jim je bilo, da jih srečajo v živo. Nekega poletja je spet imel goste in hotel je nastop slavnega ansambla, pa so mu rekli, da žal ne gre. Enkrat na leto so imeli namreč vsi člani ansambla mesec dni dopusta z družino, niso se klicali med seboj in niso vedeli, kje kdo je. Nič hudega, je menda rekel Tito, jih bomo že našli. Tako so šli udbovci preiskovat plaže in res našli vse člane ansambla, ki so potem nastopili. Kolikor se spomnim, so predsedniku zapeli tudi kakšno slovensko narodno, še posebej rad je imel Pleničke je prala.
Kolegica, nekaj starejša od mene, mi je pripovedovala, da je bila v televizijski ekipi na nekem silvestrovanju na Brdu, goste so zabavali Avseniki. Po polnoči so prireditelji prosili Jovanko, ali se sme Tito za prvi novoletni ples zavrteti s pevko Emo Prodnik (in ne z njo kot običajno). Pristala je. Prodnikova je bila trda od strahu, imela je takšno tremo, da se je komaj premikala, in po plesu ji je Tito (ki je bil odličen plesalec) smeje rekel, da bolje poje, kot pleše.
Čakala bom …
Slavka Avsenika in njegovo ženo Brigito sem obiskala v njuni hiši za Bežigradom, ko se je že pripravljal na upokojitev. Zlate, platinasti in diamantna plošča so bile takrat razvrščene po steni v dnevni sobi, zdaj so v muzeju v Begunjah. Prav malo je bil pripravljen govoriti o pretekli slavi in uspehih, zato pa je navdušeno pripovedoval o načrtih, skladal seveda še bo, je dejal. Tudi po tem, ko ga že zdavnaj nismo več videli nastopati, je vadil harmoniko po štiri ure na dan.
Brigita se je samo smehljala. O kakšnem počitku ni hotel niti slišati. Kakšno oporo je imel v svoji ženi! Po 300 dni na leto članov ansambla ni bilo doma, družina ga je včasih šla z vlakom obiskat v Nemčijo, da ga otroci niso pozabili. Takrat še nisem vedela, da sta imela zakonca pet otrok. Šele po njuni smrti družinski člani, pa tudi vodnica v muzeju pripovedujejo, da sta se dve- in štiriletna hčerkica zadušili v požaru, medtem ko sta bila v kinu. Slavko dve leti ni mogel iz sebe stisniti nobene glasbe, samo žalost.
Brigita pa je morala obdržati vajeti v rokah. Poleg skrbi za družino je vodila gradnjo hiše, organizirala snemanje plošč, skrbela za administracijo, bila je tudi odgovorna za stike z javnostjo, bi danes rekli. K hiši so poštarji nosili cele vreče pisem oboževalcev, predvsem so bile oboževalke, se razume. Postavni muzikant je razvnemal strasti, ki so jih potem zlivale na papir, niso pa slutile, da jim je odgovorila – njegova žena.
Uboge naše ženske, je med pogovorom nekoč vzdihnil trobentač in humorist Franc Košir, njegova žena pa je prikimala. Zmeraj so bile same, vse je bilo na njih, mi je rekla. Slavko Avsenik je svoji Brigiti napisal pesem, ki je daleč od alpske poskočnice – Čakala bom, da vrneš se. In res se je načakala.
Je pa zanimivo, da je propadel zakon med dolgoletnima članoma ansambla, klarinetistom Albinom Rudanom in pevko Emo Prodnik. Najbrž sta bila preveč skupaj …
Glasba je ali dobra ali slaba
Vsak od nas, ki glasbo mara (so tudi takšni, ki mirno preživijo brez nje), pač rad posluša določene zvrsti, ene bolj, druge manj. Glasbeniki skupaj z nevrologi že nekaj časa ugotavljajo, da je glasba lahko zdravilna, pa tudi razdiralna za zdravje. Dementni, na primer, kar oživijo, kadar zaslišijo priljubljene skladbe iz svoje mladosti, kar bi morali vedeti predvsem njihovi svojci. A kakorkoli že, v vsaki zvrsti glasbe so dobra in slaba dela, odlične in zanič izvedbe. Brata Avsenik nista le začela s to zvrstjo glasbe »za množice«, ampak sta jo izpilila do perfektnosti, kar se večini njunih posnemovalcev (doma in po svetu je bilo na deset tisoče ansamblov!) ni posrečilo. Ideje za skladbe so prišle v hipu, realizacija pa je bila dolga in skrbna. Iskala sta najboljše muzikante, besedilopisce in studie. Profesorji na glasbeni akademiji so se jezili na svoje bivše študente, ki so pristali pri Avsenikih ali kje drugje v »goveji muski«. Ema Prodnik je študirala solopetje, ko sta jo brata prepričala, da se jima je pridružila – in še danes velja za najboljšo pevko narodno-zabavne glasbe. Citrarka Cita Galič iz nekdanjega ansambla Slovenija (poučevala je citre, klavir in kitaro) mi je pripovedovala, kako je profesorjem na akademiji na klavir preigravala nekatere Avsenikove melodije, da bi podrla njihove predsodke o cigumigu muziki brez vrednosti. Smehljali so se.
Karajan in Golica
Skeptikov niso prepričali zlate plošče, nagrade, odlikovanja in spoznanje, da so Avseniki po uspehih ob boku najslavnejših svetovnih pop zvezd, z ušesi so zastrigli šele, ko so njihove melodije začeli preigravati in prepevati drugi glasbeniki. Se spomnite, kako je zapela Čez zelene trate Manca Izmajlova? Ali pa Golico Pertetuum Jazzile? Nekatere polke in valčki so doživeli tudi simfonično izvedbo.
In smo pri najslavnejšem dirigentu, Herbertu von Karajanu, ki ga pogosto omenjajo v zvezi z Avseniki, zgodbe pa včasih niso povsem resnične. V sedemdesetih letih jih je namreč (kot prvi ansambel, ki ne igra resne glasbe) povabil v Berlinsko filharmonijo, tam so nastopili trikrat. S Karajanom so se srečali le enkrat, ko je imel tam vaje. Povabil jih je v dvorano in dirigiral orkestru Golico, bila je namreč sestavni del venčka polk in valčkov, ki ga je spletel kot popularen dodatek za publiko. Glasbeniki so poznali Golico – in Avsenike. Zakaj jih je Karajan povabil? Bil je napol Slovenec, njegova mama Marta Kosmač je bila iz Mojstrane, tako da je imel alpske poskočnice vsaj malo v krvi.
Mimogrede, Slavko Avsenik ni bil nikoli na Golici.
Objavljeno v reviji Jana, št. 6, 11. februar 2025.
