Izkušena sirarka in izjemna strokovnjakinja za kmetijsko statistiko v okviru Organizacije za prehrano in kmetijstvo pod okriljem Združenih narodov dela od Balkana do Azije, je po sili razmer tudi aktivistka. Brez povzdigovanja glasu (na osnovi argumentov) in predvsem združevanja bi se kmečkim sirarjem slabo pisalo, sedaj pa se lahko pohvalijo, da so v desetih letih intenzivnega dela prišli s 40 na kar 400 sirarjev. Zadnje leto je svojemu sirarskemu aktivizmu priključila še vneto zavzemanje za pravice in obstoj hribovskega kmeta. Dokazuje, da če kmetijski politiki ne gledaš pod prste ter se dosledno ne zoperstavljaš krivicam in birokratizaciji, ki naše manjše kmete dobesedno uničuje, se naši kakovostni hrani, hribovskim kmetom in pokrajini ne piše dobro.
Po spletu lahko glasujete na spletni strani naše revije oziroma na portalih naše medijske hiše, in sicer lahko oddate en glas na dan. Glas lahko oddate TUKAJ.
Po naravi je vodja, ki zna potegniti ljudi za sabo, zato ni čudno, da je poleg aktivne vloge v upravnem odboru Združenja kmečkih sirarjev Slovenije tudi podpredsednica Evropske mreže kmečkih in obrtnih sirarjev FACE, da sodeluje pri Zvezi društev rejcev drobnice ter dobro leto predseduje Združenju hribovskih in gorskih kmetov Slovenije, katerega soustanoviteljica je. »Življenje mi je pokazalo, da če veš, da je nekaj prav, se je treba podati na pot aktivizma in ne odnehati. Nič pa se ne zgodi hitro. Leta in leta nas je bilo sirarjev le 40, ker so bili pogoji za našo dejavnost nevzdržni. Potem smo z združenjem naredili preboj – med drugim smo z možem in majhnimi otroki šli v Francijo, da sem si zagotovila vodič dobre higienske prakse – malodane sem ga izmaknila. Dotlej so nas v Sloveniji dobesedno maltretirali le s pravili HACCP, do vratu smo bili v papirjih! Hitro smo se ozrli v svet in v Slovenijo pripeljali rešitve, primerne za hribovske kmetije. Našemu takratnemu kmetijskemu ministru je morala francoska atašejka z Dunaja povedati, da z nami ne morejo delati kot z industrijo.«
Majhne skupnosti morajo držati skupaj
Danes so po številu sirarjev na kmetijah med najštevilčnejšimi v Evropi, potrebujejo pa še povezavo z znanostjo, zato sodelujejo z mlekarskim inštitutom, kot pomanjkljivost pa vidijo tudi, da imajo na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije zgolj enega specialista za sirarstvo. »Zavedamo se, da je lahko ves denar, ki so ga ljudje in država vložili v sirarstvo, zaman in se zna vse podreti, če ne bomo vzpostavili ustrezne infrastrukture, zato potrebujemo ljudi, ki so nam sposobni tehnološko pomagati. Težava pa je, da smo postali kar velika konkurenca velikim sirarnam. Po mojem izračunu slovenski kmečki sirarji ta trenutek predstavljamo 20 odstotkov slovenskih mlečnih izdelkov na slovenskem trgu. Zelo smo močni na tržnicah po vsej Sloveniji, najdete nas že v velikih centrih, mesarijah ... Konkurenca nas sili v čedalje boljšo kakovost, in to je dobro.«
Najdragocenejše med povezanimi sirarji pa je, da si med seboj res pomagajo. »Že od začetka smo se zavedali, da smo majhna skupnost in da bomo preživeli le, če bomo držali skupaj, ne smemo si privoščiti, da se med sabo ogrožamo. Dolga leta v Sloveniji za kozji sir ni bil problem konkurenca, ampak to, da je na trgu preveč ponudnikov s slabimi kozjimi siri. In ti so mene kot sirarko veliko bolj ogrožali, saj so bili ljudje prepričani, da je kozji sir zanič – ker niso poskusili dobrega!«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 5, 4. februar 2025.
