Starosta slovenskega gledališča, ki je v svoji karieri odigral številne gledališke, filmske in televizijske vloge, je imenitno opravil tudi starševsko: z ženo Mojco Ribič, dolgoletno življenjsko družico in (so)igralko v SNG Drama Ljubljana, sta v srčne, poštene in uspešne ljudi vzgojila tudi svoje tri otroke: sinova Luko in Mateja ter hčer Polono. Ta ju je z izbiro igralskega poklica sprva malce presenetila, nato pa navdušila. Še danes, ko je Boris, ki je 18. januarja praznoval častitljivi 90. rojstni dan, že dolgo upokojen, se doma veliko pogovarjajo o gledališču, kulturi, umetnosti ter skrbno gojijo lepo slovensko besedo. Boris, dolgoletni triatlonec in strasten športnik, razkrije, da je eden od razlogov za dolgoživost gibanje. Lani je s svojim triciklom opravil več kot dvesto (!) treningov.
V tako dinamičnem in ustvarjalnem življenju minevanju let ni posvečal posebne pozornosti. Prav tako kot ni nikoli z grenkobo in bolečino doživljal z vojno ter očetovo smrtjo zaznamovanih prvih let svojega življenja.
Tako pač je …
»Naša rodbina izvira iz Vipavske doline. Zase pravim, da sem sin Nanosa. V mamini družini je bilo enajst otrok, ljudje so slabo živeli, potem je prišla še italijanska okupacija. Ljudje so bežali po Evropi, šli v Ameriko, moja mama pa najprej v Ljubljano, potem pa na Štajersko, kjer tudi ni bilo lahko dobiti službe. Bila je izvrstna šivilja in se je preživljala s tem, da je hodila po hišah, kjer so imeli šivalni stroj, legendarno singerico, in šivala. Mene je dala k stari mami v Vrhpolje pri Vipavi. Oče pa je šel v partizane. Spominjam se, da sem mu zadnjič sedel v naročju leta 1942 kot šestletni fantič, takrat sem ga tudi zadnjič videl. Ubili so ga leta 1944. Mama se je morala znajti, kot je vedela in znala. Prebijala se je s šivanjem. Bila je spretna in natančna mojstrica. Tako je tudi spoznala svojega drugega moža, gospoda Juha. Šla je k njim šivat, njegova mama pa mu je dejala: poglej, kako krasna in pridna je, ta bi bila zate. Bila mu je všeč, opogumil se je in se začel družiti z njo. Takoj po vojni sta se poročila. Na njuni poroki sem igral harmoniko. Hvaležen sem, da sem dobil res dobrega očima, po njem sem tudi prevzel priimek. Zaradi njegove službe smo se veliko selili,« svoje otroštvo opiše Boris, ki je vedno sprejel, kar mu je življenje prineslo. To pa je pomenilo tudi pogosto menjavanje šol.
Najprej začaran, nato očaran
»Prva leta sem preživel z mamo v mestu, nato pa me je peljala k stari mami na kmete, med polja, travnike in živali, kar je bil zame velik (kulturni) šok. Nato sva z mamo spet živela v Ljubljani, v mestu in življenju, kakršnega sem bil najprej vajen. In ko je očim, ki sem ga pozneje klical oče, dobil službo v tekstilni tovarni v Majšperku, smo se preselili tja. Šole sem menjaval kot po tekočem traku. V Majšperku sem se tudi zaljubil v gledališče. Po vojni se je gradila država, vsega je primanjkovalo, a to ni uklonilo duha ljudi in njihove ljubezni do umetnosti. Res smo živeli zelo skromno, a so tudi v majhnem štajerskem mestu cenili lepo slovensko besedo in imeli ljubiteljsko gledališče. Kot desetletni fantič sem bil čisto očaran, ko sem videl predstavo amaterske skupine Planinska roža. In če si enkrat očaran, si tudi začaran. Nato so me vpisali v gimnazijo na Ptuj, tam sem bival pri tujih ljudeh in v tujem okolju. Pogosto sem gledal vlake, ki so vozili mimo, in jokal od osamljenosti. Vem, da sta mi mama in očim želela najboljše, vendar mi je bilo hudo. Nisem bil dober učenec, četrti letnik sem celo ponavljal (»Tega mi nisi povedal,« vskoči Polona). Bil sem nadvse vesel, ko so me znova pripeljali v Ljubljano, na Vegovo gimnazijo, da sem spet lahko okušal (kulturni) ljubljanski zrak. Nikoli si nisem posebej želel postati igralec niti nisem pretirano recitiral ali nastopal na šolskih prireditvah. Bil pa sem čisto navdušen, ko smo s šolo hodili v Dramo. Predstave so bile tako dobre, da so me dotolkle, in nisem videl druge poti, kot da grem na akademijo,« se spominja Boris. Po akademiji leta 1961 je imel možnost angažmaja v Celju, vendar je moral še k vojakom. Poslali so ga v Bjelovar, tam pa je bil za nežnega in k umetnosti nagnjenega človeka pravi pekel. V vojski je srečal bodočega kolego iz Mladinskega gledališča Boža Volka, s katerim sta se potem zmenila, da je lahko prosil za angažma tam. Potem je delal in počel, karkoli je bilo, ter bil srečen, da so imeli dobra besedila in režiserje. Prišel je tudi v SNG Drama Ljubljana.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 4, 28. januar 2025.
