Ko najdeš moč v sebi, lahko ustvariš vse, poudarja. Pri 36 letih se je selila že več kot 33-krat, preživela spolno zlorabo, dvakrat izgorela, premagala raka na trebušni slinavki, zaradi obsežne endiometroze in treh operativnih posegov so ji odstranili del črevesja, vranico, slepič ter jajčnik. Že 27 let je sladkorna bolnica. Zamenjala je veliko služb, občutila revščino in bogastvo. V preteklosti je že trikrat ustvarila hišo in jo tudi izgubila. A pravi, da ne bi nič spremenila, saj je pridelala neprecenljive izkušnje in znanja ter je zdaj tam, kjer si je vedno želela biti. Končno ljubljena ter izpolnjena v zasebnem in tudi poklicnem življenju.
V prvencu Zaupam življenju opisuje, kako je premagala omejujoča prepričanja, ki so jo od nekdaj hromila. Pisanje je zanjo izvrstna terapija in samorefleksija. Tako se je del dnevniških zapisov znašel v knjigi. »Prepričanja in vzorce, ki nam škodijo, je vredno preoblikovati in si ustvariti nova, saj imamo v sebi ogromen vir moči in zmožnost samopreseganja. Moč misli deluje,« spodbuja sogovornica, ki ji je blizu tudi likovna umetnost.
Od zlorab do bolezni
Tamari ni težko spregovoriti o svoji poti. Verjame, da so zgodbe zdravilne in da jih je pomembno brati; mogoče pri tem dobimo koristen uvid. Že v mladosti je doživela spolno in psihično zlorabo, pozneje bila v nezdravih partnerskih odnosih. Eden od partnerjev, s katerim je živela, jo je poniževal, ni ji dovolil jesti, ker si tega naj ne bi zaslužila, po njej je uriniral in se iztrebljal. »Vse to sem dovolila, ker se nisem imela rada. Na žalost uspeh, pamet in splošna razgledanost ne pomagajo, da bi se spoštovali, imeli radi, cenili in rekli ne, tudi kadar nekdo močno prestopi mejo.« Tamara, odvisna od drame, je poiskala strokovno pomoč in začela graditi odnos do sebe, notranje stabilnosti in zdrave lastne vrednosti. »Če se je komu zgodila zloraba, svetujem, da si poišče pomoč in ponovno najde pot do sebe ter se postavi na noge.« Včasih, prizna sogovornica, jo še vedno zanese v staro razmišljanje in delovanje, ampak pomembno je to zaznati, se umiriti in spomniti, da ne potrebujemo drame. Izkušnje so ji podarile modrost, da zdaj nikogar več ne prepričuje o ničemer. Pravi, da ko človek opazi in res čuti, da je mogoča drugačna pot, je pripravljen na spremembo. »Človek resnično nekaj razume in dojame v polnosti šele, ko pridobi izkušnjo,« poudarja.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 1, 7. januar 2025.
