»Najprej želim poudariti, da absolutno nikomur v svojem življenju nič ne zamerim, kajti naučila sem se sama sprejemati odločitve in odgovornost za svoja dejanja. Ne morem se zanašati na to, da bi drugi reševali moje težave. Zato ne krivim nikogar za svoje neuspehe. Namesto tega se učim iz napak in poskušam sprejemati boljše odločitve. Kakor razmišljam danes, vem, da nič v mojem življenju ni bila napaka,« začne svojo pripoved Jana, ki je zelo uživala v frizerskem delu ter se zavedala odgovornosti za svoje zaposlene in preživetje njihovih družin.
V agoniji
»Nenadoma pa se mi je pojavila najprej bolečina v desni ličnici in čeljusti ter nato zelo huda utrujenost, takšna, ki je res ni mogoče opisati z besedami. Šla sem k zdravniku, pa ni bilo nič oprijemljivega. Svetovali so mi počitek in rekli, da preveč delam. Utrujenost je bila tako huda, da sem vse proste trenutke prespala, nisem bila več sposobna biti budna in na nogah. A sem imela službo, stranke, družino, otroka … Bolečina je počasi postajala nevzdržna, pri zdravniku pa še vedno niso ugotovili nič. Na neki točki sem začela zlorabljati svoje telo, da sem zdržala delo v salonu, se spravila pokonci in izpeljala obveznosti. Življenje je postalo agonija, ena sama borba s hudo utrujenostjo in nevzdržnimi bolečinami. Potem se je zgodil ključni trenutek, ko sem dobesedno padla dol. Odpovedale so mi noge. Zaradi megle v glavi sem povzročila prometno nesrečo, v njej sicer nisem bila huje poškodovana, dobila sem le nekaj obtolčenin in odrgnin,« pripoveduje Jana, ki je na kraju nesreče večkrat izgubila zavest, zato so jo z reševalnim vozilom odpeljali v bolnišnico. Ko so jo pregledali, so ji rekli, da je telesno izčrpana, in ji ugotovili ekstremno povišane krvne parametre, kar je prvič pokazalo, da se v njenem telesu nekaj dogaja. Naslednji dan so ji delali punkcijo hrbtenjače. Potem je bila bolečina tako huda, da telo ni zdržalo več. Sesedla se je sama vase.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 51, 17. december 2024.
