Roman Kamšek je oče treh otrok. Imel je družino, ki je navzven lepo delovala, a pokazalo se je, da nekaj ni, kot bi moralo biti. Najstarejša je dlje opozarjala na strupen odnos, srednji je štirikrat kričal na pomoč s poskusom samomora. K sreči mu ni uspelo. Ko ga je šel zadnjič iskat na kraj, kjer je sin še enkrat želel opozoriti na neznosne bolečine zaradi stanja doma, se je oče ustavil in vprašal: Kje smo skrenili? Kot bi talil bron, je stalil starega sebe, na visokih stopinjah, da je bolelo za umret', a je zdržal. Nova koža mu je bolj prav. Ne samo njemu, tudi obema sinovoma in hčerki. Žena se ni odločila za spremembo.
Pijemo mali plavac, vino s Hvara. In vino veritas (v vinu je resnica), reče Roman, a ga pije zmerno in po pameti. Tematika je težka, a on rad pripoveduje o poti, ki jo je prehodil in jo še hodi. Zdaj kot oče samohranilec, se pa otroci že počasi osamosvajajo. Kot livar umetnin se spozna na zahtevne tehnološke postopke vlivanja. Je priznan mojster svojega poklica in človek, ki je prepoznal svojo težavo ter jo obrnil v priložnost. Spominja se dne izpred nekaj let, ko je sina snemal z vrvi, s katero je želel končati trpljenje, in se ujel v lastne misli, da sploh ne more čutiti. Česarkoli. Bil je čustveni mrlič. Pomislil je sam pri sebi, vse sem tehnično speljal, kot je prav, šel po sina, mu snel vrv, ga pripeljal domov in se čudil samemu sebi, da ob tem ne občutim nobenih čustev. Do takrat sta bila z ženo že nekajkrat na terapiji pri zakonski in družinski terapevtki Nataši Bider. Žena se je še enkrat pridružila, potem pa rekla, da ima dovolj, da terapije ne potrebuje. On je nadaljeval tri leta, na začetku tudi po trikrat tedensko. Ločila sta se, pogled na stvari je postal preveč različen. On pa je želel priti stvarem do dna. Želel, da otroci preživijo. Nastal je problem. Otroci so želeli živeti z njim, a slovenski pravni sistem je vse skupaj zapletel. Slovenska družba ne more sprejeti, da bi lahko bila v družini mati ta, ki s svojim vedenjem povzroča stisko pri otrocih. Kot pri taljenju brona je bilo tudi tu potrebno veliko energije, da se je stara oblika zmehčala in ustvarila pogoje za nov kalup. Zdaj imajo Roman in njegovi trije otroci dobre odnose. Hči je končala medicino, sinovoma gre dobro, Roman pa je postal nov človek. Danes ve, da mu je čustveni šok odprl vrata, da je lahko raztopil psihološke zidove, ki si jih je zgradil še kot otrok.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 36, 3. september 2024.
