»Danes lahko rečem, da sem srečna in lepo živim, vendar pot do tega še malo ni bila lahka. Rojena sem bila v majhnem mestu v Braziliji s komaj 18.000 prebivalci. Polovica moje družine ima italijanske korenine, druga pa portugalske. Oče je zobozdravnik, mama učiteljica. Z letom dni starejšim bratom sta naju vzgajala v duhu odgovornosti, kaj je prav in kaj ne, in da je treba slediti svojim sanjam,« je začela svojo pripoved Greice, ki se, odkar je tudi sama mama, še bolj zaveda pomembnosti lepih odnosov in povezane družine.
Lepotno tekmovanje je bilo odskočna deska
»Staršem sem zelo hvaležna, da so mi omogočili krasno otroštvo, brez travm in slabih spominov, kajti že zgodnje obdobje zelo oblikuje človeka. Dobrih ali slabih izkušenj si ne izbereš sam, temveč ti je nekaj položeno v zibelko, pa potem s tem narediš, kar narediš. Bila sem zelo živahen in radoveden otrok, zanimalo me je veliko stvari. Zelo sem uživala v odkrivanju sveta okoli sebe s prijatelji, s katerimi smo se povezali že v vrtcu in smo v dobrih odnosih še danes. Bili smo tesno povezana skupnost,« je pripovedovala svetlolaska, ki je bila od malega obkrožena tudi z lepoto in lepotnimi tekmovanji. Brazilija je, med drugim, dežela, kjer cveti lepotna industrija. Številna dekleta že od malega vzgajajo za lepotna tekmovanja, lepotne operacije pa niso nič neobičajnega. In tako je tudi Greice mama pri šestnajstih letih prijavila na lepotno tekmovanje.
Ni hotela biti samo še en lep obraz
»Zame prava lepota sije od znotraj navzven. Če nismo srečni, če se ne počutimo dobro, ne moremo deliti sreče. Če se ne ljubimo sami, potem ne moremo zares niti drugih. Mama pa je v meni videla in čutila vse to in me je, ne da bi jaz vedela, postavila pred ta izziv. S tem so se mi odprla vrata v večje mesto. Za izpolnitev vseh pogodb sem se morala preseliti sedemsto kilometrov stran v južno Brazilijo in hitro postati samostojna. Nikoli ne bom pozabila maminih besed, ko me je vozila šest ur daleč novim izzivom naproti: »Naučila sem te, kaj je prav in kaj narobe. Vendar imaš svobodno voljo za odločanje. Upam, da se boš odločila prav.« Najprej sem končala srednjo zdravstveno šolo, smer radiologija, in se ukvarjala še z manekenstvom, vendar me to ni izpolnjevalo. Motilo me je, da so ženske ocenjevali in prepoznavali po lepoti, ne pa po tem, kako pametne, skrbne in ljubeče so. Nisem hotela biti samo še en obraz, temveč oseba, kakršna sem v resnici. Videla pa sem tudi, da je v tem svetu lepotnih tekmovanj veliko šovinizma in moških, ki ne spoštujejo žensk. To se je dogajalo na prelomu prejšnjega tisočletja, a se, žal, do danes ni veliko spremenilo. Čutila sem, da sem po duši podjetnica, da si želim graditi stvari, delati dobro in vplivati na druge. Zato sem se vpisala še na študij ekonomije in podjetništva MBA. Res pa je tudi, da so bili tisto drugi časi, ko vse informacije niso bile tako na dosegu roke kot danes, ko samo poguglaš in imaš takoj vse odgovore.
Sama v tuji deželi
»Oče mi je samo rekel, če moram iti, naj grem in poskusim. In da so mi, če mi ne bo uspelo, vrata našega doma vedno odprta. Pa sem šla. Stara triindvajset let, brez znanja angleščine, v službo valutne trgovke delat za brazilsko banko, ki je imela sedež v Atlanti v Ameriki. Pričakalo me je deževno in hladno vreme na začetku zime, nikogar nisem poznala, nisem imela prijateljev. Počutila sem se osamljeno in veliko sem jokala, vendar sem bila trmasto odločena, da ne bom odnehala in bom uspela. Angleščine sem se učila tako, da sem s prevajalnikom v trgovini brala nalepke na zavitkih hrane. Vsako noč sem molila za vodstvo in se zavedala, da je to prava pot zame,« je obujala spomine Greice. Trmasto je rinila naprej. Po dveh letih je dobila še boljšo službo, še naprej se je učila in si odpirala vrata.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 35, 27. avgust 2024.
