Kot bi na kosilo ali večerjo povabila prijatelje. Glas o kuhinji in strežbi Jureta ter Maje se je hitro razširil onkraj meja štajerske prestolnice, mlada zakonca pa sta si tik pred korono upala drzno sanjati o svoji hiši in več gostih. Kupila sta hiško pod vznožjem Pohorja, v Zgornji Polskavi, se dodobra izpilila v kuhanju in strežbi ter si prislužila spoštovanje znanih kuharjev, ljubiteljev dobre hrane, pa tudi slovitega Michelina, saj ju je opazil in nagradil. Povabili smo se k njima na obisk ter z veseljem delili njuno navdušenje in silno ustvarjalno energijo, čeprav Jure rad reče, da je najsrečnejši v miru svojega brloga – kuhinji.
»Nadvse zadovoljna sem v Zgornji Polskavi in vesela, da sva se iz mesta vrnila na vas, kjer sem odraščala in na katero imam nepozabne spomine. Odrasla sem na kmetiji v bližini Celja, obkrožena z naravo, doma smo imeli nekaj krav, prašička, kokoši, obvezne muce in psa. Pridelali smo ravno toliko, da je bilo vedno dovolj zdrave hrane za nas. Otroci smo se brezskrbno igrali na vrtu, v gozdu, to je bilo otroštvo, ki bi ga privoščila vsakemu otroku,« začne Maja, ki si po končani srednji šoli ni želela študirati marketinga v Ljubljani, temveč v Mariboru – tam je bilo vsega ravno prav, pa malo manjše in bolj sproščeno je kot v glavnem mestu.
Med študijem je spoznala Jureta in hitro sta se ujela. Občasno sta tudi kuhala. Maja izkušenj s kuhanjem, razen da je kdaj malo pomagala mami in stari mami ter kradla nadev za potico, ni imela. Kuhalnico je vrtel predvsem Jure, ki je strastno navdušen nad kuhanjem, malo manj pa nad tem, da se mu v kuhinji kdo mota pod nogami. A kuhanje ni bilo od nekdaj njegova strast.
Nepoboljšljivo radoveden
»Kot otrok nisem ravno razmišljal, da bi šel na gostinsko šolo, saj kuhar takrat ni bil tako ugleden poklic, kot je danes. Moja pot je bila drugačna in prav je tako, ker nisem imel omejitev, ki bi mi jih (lahko) dalo izobraževanje. Šel sem študirat v Maribor, se zaposlil in ostal. Čeprav v naši družini ni nihče umetnik, me je nekaj vleklo v oblikovanje. Poklic je nadvse zanimiv, saj en projekt ni enak drugemu in se je treba ves čas učiti ter prilagajati, ob tem pa upaš, da bo tvoje delo všeč naročniku.« Skoraj dve desetletji je delal v marketinški agenciji kot vodja projektov in pri tem zelo užival. Zanima ga ogromno stvari, ki se jih z veseljem uči in jih skuša povezati med seboj. Tako se je mimogrede naučil fotografije, gradbeništva, elektrike, upravljanja družbenih omrežij … Majo pa je rad razvajal s slastnimi kosili in večerjami.
Ženska, ki te zna nasmejati, je boljša od manekenke
»Všeč mi je njegova sproščenost, obenem pa možnost globokih pogovorov ob pravih trenutkih. Zna me od srca nasmejati, tako zelo, da mi dostikrat tečejo solze. Prav zaradi tega sem vedela, da je pravi. Cenim tudi njegove toplino, odgovornost, pripravljenost pomagati, čut za sočloveka, kar pri mnogih ljudeh (žal) izumira,« iskreno pove Maja, Jure pa doda: »Pomembno je ujemanje energij. Kaj ti pomaga, če je ob tebi ženska s popolno postavo, pa je to edino, kar izžareva. Všeč mi je, da Maja obožuje moj smisel za humor, razume pa tudi mojo obsedenost s številkami in je vse, kar jaz nisem. Poročila sva se 8. 8. 2020 – saj vam pravim, da sem obseden s številkami – med prvim in drugim valom korone. Po poroki opažam, da nisem prebral drobnega tiska, zato tudi ni nič takega, če se najini pogledi kdaj razlikujejo. Kadar pa gre mimo najine hiše kakšna poroka, hitro pomislim, ženin, še imaš čas, da se obrneš,« pove v smehu in prizna:
»Veliko raje kot z ljudmi se pogovarjam z lonci. Ne bi mogel delati v strežbi. Sicer pa sem trmast kozorog, okoli sebe postavim zid in sem ledeno hladen do ljudi, ki niso moji. No, vsake toliko kdo le spleza čez. Na srečo imam tu Majo,« je hvaležen Jure. Njun skupni projekt se je rodil čisto spontano. On je rad v kuhinji, ona obožuje dobro hrano in je rada med ljudmi.
Gostje v copatih
»Začelo se je med študijem. Spremljala sem šov Gostilna išče šefa in si zapisovala recepte. Ko je Jure prišel iz službe, sva kuhala in svoje krožnike objavljala na družbenih omrežjih. Kmalu so naju začeli ljudje cukati za rokav, ali bi lahko prišli na kosilo ali večerjo. Tako je nastal izziv Miza za štiri. To sva namreč imela v stanovanju: mizo in štiri stole. In pa dogovor, da prenehava, ko kateremu od naju ne bo več do tega,« razlaga Maja in doda, da je bilo treba preseči precej omejitev v glavi.
»Na začetku sva sprejela družbo štirih ljudi pod pogojem, da enega od njih poznava. Še zdaj imava z večino gostov prijateljski odnos in se radi vračajo. V stanovanju je padla marsikatera (miselna) ovira v trenutku, ko so se morali na začetku preobuti v copate. Še zdaj naju mnogi sprašujejo, ali se morajo preobuti, in prinesejo tudi darila, saj smo jih vajeni nositi na obiske,« se smeji Jure. Krožnike, ki jih je pripravljal, je še vedno fotografiral in objavljal na spletu. Imela sta čedalje več sledilcev, pa tudi povpraševanja, ob tem pa sta pridno hodila na izobraževanja. Ko se je Maji iztekal absolventski staž, je sprva razmišljala o zaposlitvi, nato pa sta sprejela drzno odločitev, da kupita hišo na deželi in v spodnjih prostorih uredita restavracijo Miza za štiri, zgoraj pa dom.
