»Kadar postanem pošast, se branim – to ni Nastja, to je bolezen,« pokima 23-letna ritmična telovadka, ki jo morda poznate kot obraz z družbenih omrežij, kjer ustvarja zabavne vsebine. Navzven navihano dekle je nedavno premagala strah in začela razgaljati svet, v katerem je ujeta zadnjih sedem let. Bila je na robu smrti, se skoraj prepustila krempljem svoje ječarke, nato pa jo sklenila pretentati z vsaj delnim prevzemom nadzora. Ključ do rešitve je namreč našla v odličnem psihološkem poznavanju bolezni – ker če poznaš sovražnika, se lažje boriš. Njena bitka žal še ni končana, je pa srečna, ker se je postavila na noge do te mere, da je bolezen ni oropala sanj o športni karieri.
Ne, moji sogovornici kosti ne prebadajo kože in ob pogledu nanjo vas ne bo vrglo na zadnjo plat. Nastja je vitka mlada ženska, ki se bori z anoreksijo, česar pa ji zaradi napačne predstave o podobi ljudi z motnjo hranjenja morda ne bi pripisali. Tudi sama ugotavlja, da družba pretirava v predstavah o videzu anoreksičnih oseb. »Ljudje si predstavljajo kolikor je mogoče shiranega človeka. V resnici je pogosto daleč od tega, bolnik je namreč lahko videti celo zdravo. Zase bi rekla, da sem videti sposobna in uspešna. Šolo sem naredila z odliko in tudi študij mi gre super. Usklajevala sem šolo in šport. Trenirala štiri ure na dan, bila v reprezentanci Slovenije v ritmični gimnastiki, pa vendar sem se hkrati spopadala z veliko notranjo stisko,« razloži Nastja, ki premore obilo prelivajočih se osebnostnih lastnosti. Je komunikativna, a hkrati negotova, sila zabavna, čeprav so ji nekaj trenutkov poprej po licih polzele solze, prestrašena, pa vendar dovolj pogumna, da pogleda strahu v oči, se z njim spoprime, ga zgrabi za vrat in postavi vsem na ogled.
Nastja, kako bi opisali najhujše spomine na bitko z anoreksijo?
V spominih na nekatere situacije prevladuje občutek strahu. Strah in skrb za moje bližnje, ko gledaš njihovo stisko, vendar si ne moreš pomagati, da bi preprečil svoje početje. Pa trenutki, ko sem se počutila oslabljeno in dobesedno na robu smrti. Čeprav te takrat postane strah za življenje, te bolezen tako močno drži v pesti, da se ji ne zmoreš upreti.
O anoreksiji govorite kot o osebi. »Mi ukazuje. Mi ne dovoli. Ni zadovoljna …« Kot da se v glavi naseli nekakšen diktator, ki povsem prevzame nadzor nad življenjem.
Vsekakor! Dlje ko je bolezen prisotna, večji del tvoje osebnosti in življenja prevzame. Bolezenska dejanja in vzorci vedenja postanejo navada. Sama sem to sprejela, v smislu, da je to pač zdaj moje življenje. Kar pa je seveda zelo narobe!
Nadaljevanje intervjuja si lahko preberete v reviji Jana, št. 12., 19. marec, 2024.
