Mateja Jordović Potočnik

Nekdaj voditeljica oddaje Videospotnice, novinarka in voditeljica oddaj športnega programa na nacionalki, zdaj soustvarjalka turistične oddaje Na lepše bo jeseni praznovala drugo obletnico začetka svoje zveze, ki ji je bila verjetno usojena. Pred dvema letoma, ko je že opazila postavnega pravnika, je namreč mesec dni živela v stanovanju, ki je bilo dobesedno zid stran od tistega, v katerem živi Miha in kjer danes skupaj uživata.

Ko sva se pogovarjali pred nekaj leti, ste mi potožili, kako naporno je bilo, ko ste bili še v uredništvu športnega programa. Predvsem ste težko načrtovali, ker ste se prilagajali sprotnemu stanju. Ste bili tudi zato dalj časa samski, saj ste težko načrtovali zmenke?

Delo v medijih zahteva popolno prilagoditev zasebnega življenja. Še posebej v uredništvih, ki ustvarjajo vsakodnevne vsebine, pogosto zmanjka časa za zasebno življenje. Ko sem se vrnila v razvedrilni program, se je moj službeni urnik spremenil; oddajo Na lepše delamo med tednom, je sicer zelo naporno, a za proste konce tedna in praznike sem hvaležna. Predvsem so mi prinesli nekaj več časa zase. Ljubezen pa nikoli ni bila načrt – bila je srečanje ob pravem času. Zgodila se je spontano in naključje je hotelo, da se je to prekrivalo z mojim odhodom iz športnega uredništva.

Verjamete v to, da vsaka večja sprememba prinese tudi druge novosti?

V vsaki večji spremembi je tudi povabilo k novemu – novim mislim, navadam, drugačnim občutjem, kar prinese novo dinamiko. Večje spremembe nas premaknejo, pogosto tudi tam, kjer sami ne bi naredili prvega koraka. Meni je eno večjih notranjih premikov prinesla izkušnja z ajavasko (ali ajuvaska, orig. ajahuasca, napitek s psihedeličnimi učinki, op. a.). Bila je tako močna, da so se notranje spremembe zgodile brez načrtovanja ali napora. Tudi zato verjamem, da vsaka sprememba nosi s sabo zametek nove poti, pri tem moramo biti le dovolj odprti, da jo prepoznamo.

Ste bili kaj izbirčni pri morebitnih partnerjih?

Morda bi kdo rekel, da sem bila. Jaz pa mislim, da sem bila predvsem zvesta sebi. Vedela sem, kaj si želim – toplino brez manipulacije, bližino brez maske, partnerstvo brez boja za ego. Vse sem prepustila toku z zaupanjem, da me bo univerzum pripeljal do tistih stvari, ki so mi namenjene. Zveze ne zgradiš z naporom, ampak gre za odsev notranje zrelosti – takrat ko si pripravljen, se pojavi nekdo, ki zna s tabo v tišini govoriti in ti v tišini prisluhniti. In če to pride brez strupenih ali narcisoidnih primesi, potem veš, da je vredno.

Danes se veliko govori o teh stvareh. Očitno je med nami veliko narcisov in drugih 'posebnosti'. Ste v preteklosti imeli slabe izkušnje s partnerji?

Prejšnje zveze so me naučile marsičesa, predvsem o sebi. Kot zares slabo izkušnjo bi izpostavila le kratek poskus razmerja z osebo, ki me je v nekaj mesecih s prefinjeno retorično manipulacijo pripeljala do tega, da sem začela dvomiti o sebi. Vprašanja, kot so »sem si to res prav zapomnila?«, »sem bila res tam?«, so postala vsakdan. Gre za dinamiko, značilno za ljudi z izrazito narcistično motnjo. Na srečo sem to dovolj hitro prepoznala, da ni pustilo dolgoročnih posledic. Prav je, da se o teh stvareh več govori, morda se še premalo. Takšni ljudje so pogosto visoko inteligentni, izobraženi, na prvi pogled celo očarljivi – pravi 'idealni partnerji', prijatelji ali sodelavci. A ko stvari ne potekajo po njihovem, odpadejo maske. Takrat pridejo na plano zaničevanje, čustveno izsiljevanje in subtilno rušenje sogovornikove samopodobe. O tem bi zaradi ozaveščanja morali še več govoriti. Prepoznavanje takšnih vzorcev lahko komu reši leta notranjega razkrajanja.

Očitno vas drugače od mnogih, ki prav zaradi tega vztrajajo v ne najboljših odnosih, ni bilo strah biti sama. Se strinjate?

Kot samski mi nič ni manjkalo. Uživala sem v tem, da si prosti čas razporejam brez prilagajanja, in nikoli nisem bila obupana, ker sem bila samska. Pravzaprav uživam v svoji družbi, tudi v razmerju še vedno uživam v tem, da grem sama v gozd, da sama predelam nekatere stvari, notranji dialog se mi zdi namreč zelo pomemben. Nikoli ne bi začela razmerja iz strahu pred samoto, niti ne bi vztrajala v takem, ki me ne bi izpolnjevalo.

Se strinjate, da bi morali najprej poskrbeti, da bi znali biti sami s sabo, da bi imeli radi sebe, da bi se sebi zdeli zanimivi, preden iščemo partnerja?

Vsekakor. Prepričana sem, da je temelj vsakega zdravega razmerja to, da znaš biti najprej sam s sabo. Če nisi v harmoniji s sabo, je iluzorno pričakovati, da bo razmerje prineslo srečo. Opažam, da predvsem ženske pogosto iščejo partnerja zato, ker verjamejo, da bodo šele takrat zares izpolnjene. A če si sam sebi tujec, te tudi okolica ne more zares osrečiti. Najprej moraš razumeti sebe, se sprejeti in vzljubiti, šele potem si pripravljen, da se drugemu približaš brez pričakovanj, da bo zapolnil praznino. Poleg tega lahko izvemo veliko zanimivosti o sebi, če se le malo poglobimo vase.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 26, 1. julij 2025

Mateja Jordović Potočnik