Mateja J. Potočnik

Grassellijeva se je zaradi hude situacije, v kateri smo se znašli, odločila, da javno spregovori o prebolevanju covida-19. Povedala je, da čeprav je od okužbe minilo že sedem mesecev, še vedno ni v redu. »Še vedno izgubljam težo, ob fizičnih naporih se mi v mišicah in sklepih pojavijo bolečine, tudi vonja še nimam normalnega. Ko sem bila pred tremi tedni na kontroli, so izvidi pokazali, da imam komaj še kaj protiteles v krvi.« Pove, da jo je še vedno strah. »Možnost nove okužbe je realna. O reinfekcijah poročajo iz tujine, tudi pri nas smo že imeli take primere. Nekateri celo poročajo, da lahko druga okužba poteka težje kot prva. Je pa teh poročil premalo, da bi že lahko naredili kakšne zaključke.«

Za vas je bilo prebolevanje, zdravili ste se doma, težko tudi zato, ker ste mama samohranilka. Starejša hči je stara šele šest let, mlajša dve, sin pa ima štiri leta. Kako je bilo?

Težko. Poleg bolezenskih znakov me je bilo ves čas strah. Najprej, ali sem okužila še katerega od svojih najbližjih ali morda koga v službi. Potem je prišel strah, kaj bo z mano, kaj bo z otroki, če še huje zbolim in bom potrebovala zdravljenje v bolnišnici. Potem je nastopil strah, povezan s preživetjem: kako bo s službo, kako bom preživela, kako bom odplačevala kredite? Ko me je začelo stiskati v prsih, sploh nisem več vedela, ali je to posledica tesnobe in strahu ali gre za nove bolezenske znake. Več, ko veš o virusu, bolj črni so scenariji, kaj vse se ti še lahko zgodi. Najhujše je bilo zavedanje, da do poslabšanja, ki zahteva zdravljenje v bolnišnici, pride šele okoli devetega dneva po okužbi. Prvih deset dni je bila zame prava agonija.

Kako ste ob vsem tem lahko poskrbeli še za otroke?

Ker starši spadajo v rizično skupino, so se takoj samoizolirali in mi niso mogli pomagati, razen tako, da sta nam skuhala kosilo in prinašala stvari, ki smo jih potrebovali in nam jih puščala pred vrati. Še posebno se je izkazala Ronja, moja starejša hči, ki je pomagala skrbeti za mlajša dva. Pravzaprav so me vsi trije zelo presenetili. Ker so čutili, da je nekaj hudo narobe, se nihče od njih ni pritoževal in tečnaril. Prve štiri dni smo preležali na kavču in gledali risanke. Tudi naslednje dni je bilo težko. Ko sem otroke zvečer dala spat, nisem imela niti toliko moči in sape, da bi jim zapela uspavanko. Komaj sem namreč zmogla priti po stopnicah v zgornje nadstropje. Pulz mi je narasel na 150, že med hojo po sobi sem ga imela 130.

Vaši kolegi iz infekcijske klinike so predlagali, da se pridete zdravit v bolnišnico, sploh, ko ste si šli slikat pljuča in se je izkazalo, da imate pljučnico, ki je poškodovala obe pljučni krili.

Ker otrok nisem imela komu dati v varstvo in ker sem doma imela vse, kar sem potrebovala za zdravljenje, sem se odločila, da razen, če bi se mi stanje še poslabšalo, ostanem doma. S pulznim oksimetrom sem preverjala, kakšna je koncentracija kisika v moji krvi, in si merila pulz. Na srečo mi je po desetih dneh vročina padla in se mi je začelo počutje počasi izboljševati.

Kaj ste jemali oziroma kaj svetujete ljudem, ki se zdravijo doma?

Znanstvene raziskave niso pokazale, da bi bilo kakšno zdravilo zares učinkovito pri domačem zdravljenju. Sama sem si pomagala tako, da sem jemala vitamin D, vitamin C in paracetamol (lekadol) za nižanje temperature. Delala sem si tudi inhalacije metinega čaja in uporabljala kapljice za nos. Ko pa sem začela izkašljevati kri, sem si, da bi preprečila krvne strdke, predpisala še nizkomolekularni heparin, zdravilo, ki ga dajemo sicer bolnikom, ki se zdravijo v bolnišnici. Zdravniki namreč zaznavamo veliko tromboz in zapletov, kot je na primer pljučna embolija.

Več v reviji Zarja Jana št. 44, 3.11.2020

Mateja J. Potočnik