Jeseniško društvo UP se je leta 2007 lotilo pohvale in spoštovanja vrednega projekta Moj dom, s katerim zbirajo sredstva za obnovo domov ljudi z nesrečno usodo. »Podjetnike, prostovoljce, aktiviste in posameznike povabimo, da sodelujejo v projektu z delom ali prispevkom,« pove direktorica društva Faila Pašić Bišić. Tako so pred tremi leti recimo v celoti obnovili dom družine Svishta z Jesenic, ki je živela v popolnoma dotrajani hiši, z razpokanimi stenami in razmajanim pohištvom, ki je komajda še služilo svojemu namenu. Družino so pestile še številne zdravstvene težave. Pred dvema letoma so se lotili stanovanjskih težav družine Kljaho, prav tako z Jesenic: stoodstotni invalid Ibro je z mamo živel v prostoru, popolnoma neprimernem za bivanje invalida. Lani so sredstva iz projekta namenili obnovi igrišča Vzgojno varstvene organizacije Cirila Tavčarja na Jesenicah, letos pa so dobri sosedje videli stisko Adema in Adevije Pajića ter zaprosili društvo za pomoč, saj sta sama preskromna, da bi storila kaj takega. »Navadila sva se živeti glede na najine zmožnosti,« pravita.
Bolezen. Še pred kakšnim desetletjem si Adem verjetno ni mislil, da ga bo doletela usoda, s kakršno se sooča danes. Imel je družino, službo, živeli so na svojem. »Med drugim sem delal v gradbeništvu, v železarni, v varnostni službi v Ljubljani, pa v polnilnici vode Julijana. Vedno sem bil zelo aktiven,«  pravi. Pred sedmimi leti pa so ga začele pestiti zdravstvene težave. Dogajalo se je, da ni več mogel prebrati podpisov na televiziji, zaradi težav s križem je hodil na  terapije, in ker se stanje ni izboljšalo, je osebno zdravnico prosil, naj ga pošlje na preiskave. V ljubljanskem Kliničnem centru so potrdili, da ima multiplo sklerozo. Nekako v istem času se je razšel z zunajzakonsko partnerko, s katero imata dva otroka, in zdelo se je, da se njegov svet ruši.
Prvi dve leti, pravi, je kljub temu še nekako šlo. »Lahko sem hodil z berglo, vozil avto, potem pa je bilo iz leta v leto slabše.« Pred tremi leti se je invalidsko upokojil, pa preselil se je k mami, da je življenje zaradi velikih stroškov in skromnih prihodkov postalo malce znosnejše. Lani je povsem nehal voziti avto, in medtem ko se po stanovanju še lahko za silo premika z berglami, je zunanji svet zanj dosegljiv le z invalidskim vozičkom. Tega bi več uporabljal tudi v stanovanju, vendar je to povsem neustrezno za življenje invalida. »Včasih še lahko za silo premikam noge, velikokrat pa je to neizmeren napor,« pravi dvainštiridesetletnik, ki se težko sprijazni, da je odvisen od drugih ljudi. »Včasih sem lahko naredil vse sam, danes sem odvisen od prijateljev. Sosed mi je večkrat rekel, naj povem, kadar kaj potrebujem, ampak meni je nerodno in dostikrat tudi ne povem,« je iskren.
Dva invalida. »Sva kot iz risanke A je to,« ni izgubil smisla za humor. Kajti tudi njegova mama je invalid na inzulinu, s srčnimi težavami in trdim kolenom. A kljub temu je oseminsedemdesetletnica  še toliko pri močeh, da lahko pomaga sinu. Ademu so iz zunajzakonske zveze ostali še krediti, ki jih mora plačevati, skupaj z mamo (ta dobiva pokojnino po očetu) plačujeta kredit za stanovanje, ki se ga je oče odločil odkupiti, ko je bil še živ, kar ostane, gre za hrano. »Tako da o kakšni obnovi niti razmišljala nisva. Če nimaš, si pač rečeš, saj je dobro, saj gre. Če ne bi bilo sosedov in Faile, si niti v sanjah ne bi mislil, da se lahko zgodi kaj takega, kot je obnova stanovanja. Z mamo sva pač živela po svojih zmožnostih. Ničesar si nisem privoščil razen rehabilitacije v toplicah, kamor grem prek združenja bolnikov z multiplo sklerozo.« Srečanja s prijatelji s podobnimi težavami, na katerih se tudi malce pošalijo na svoj račun, so zdaj ena svetlejših točk v njegovem življenju. Pogosto se slišijo in spodbujajo. »Pride dan, ko imaš vsega dovolj, ko se sprašuješ o smislu vsega, potem se pa spomnim na svoja otroka, na mamo pa na prijatelje in dobim nov zagon!« Veliko mu pomeni tudi poletje oziroma toplejši meseci, ko se z vozičkom lahko odpelje v mesto, med ljudi, medtem ko pozimi ne more nikamor. Takrat je najhuje, saj so dnevi podobni drug drugemu.
A letošnjo zimo bo vse skupaj kljub vsemu malo lažje, saj mu bodo prenovili stanovanje in zanj gibanje ter manevriranje po njem ne bo več tako težko, kot je zdaj. Ne samo da je stanovanje vlažno, da se občasno pojavlja plesen, da je pohištvo dokaj dotrajano, da ima povsem neprimerno ležišče glede na svoje zdravstveno stanje in da okna ne tesnijo, za Adema je v njem še kar nekaj preprek: med sobami so pragovi, stranišče je prenizko in Adem v njem le s težavo vstane, vrata v majhni kopalnici se odpirajo navznoter, in če bi (bog ne daj) padel, bi le s težavo prišli do njega.
Popolna obnova. »Stanovanje bomo v celoti obnovili,« pove Faila, ki je z nami obiskala Adema. »Obnovili bomo električno napeljavo, vodovodne inštalacije, tla, kopalnico, pa seveda tudi druge prostore.« Stanovanje bodo opremili z novim pohištvom, predvsem pa ga prilagodili Ademu in mu tako zelo olajšali življenje. »Pri projektu nam eno od podjetij pomaga že od vsega začetka, sredstva zbiramo tudi preko svojih socialnih mrež, stalnih donatorjev, občanov, ključno vlogo pa odigrate mediji, ker z vašo pomočjo naberemo največ denarja.« Veseli bodo vsake pomoči za Adema in njegovo mamo, da bosta čim prej zaživela v prenovljenem domu. »V tem projektu ni pomembno samo to, da mi pridemo, oddelamo in gremo, za nas je pomembna socialna mreža, številni ljudje, ki se vključijo v ta projekt in s katerimi se potem spoprijateljimo. Tako širimo solidarnost in vsako leto je potem projekt lažje speljati. Navezali smo stike z Ademovimi prijatelji, ti so se prav tako vključili v projekt in pomagajo po svojih možnostih.« V vmesnem času bodo poiskali začasno bivališče za mamo in sina, že 16. septembra, načrtuje Faila, pa bosta lahko zaživela v povsem obnovljenem domu. »Ne morem verjeti, da se bo to res zgodilo,« je ganjen Adem, ki življenje sprejema vsak dan sproti. »Vesel bom, če se  mi stanje ne bo slabšalo, če bo ostalo tako, kot je,« je skromen. »Ampak tole me je pa res presenetilo, ostal sem brez besed, ko so mi povedali, da nam bodo obnovili stanovanje. Vsem sem zelo hvaležen!«
Okvirček:
Vsi, ki bi želeli sodelovati v projektu Moj dom in pomagati družini Pajić, lahko nakažete prispevek na:
Društvo UP Jesenice
C. Staneta Bokala 1a
4270 Jesenice
TRR: 0318 6100 0301 790 (SKB d.d.)