Pexles, Jana

Ena je trenutno za štedilnikom, sem bevsknila. Kar so seveda preslišali. Se bojujejo feministke samo zase ali pa bi se morale predvsem za najranljivejše dele družbe, kamor sodijo revni državljani, nemočni otroci in navsezadnje tudi ubogi moški, ki jih nadlegujejo tako ženske kot nepravični pravno-ekonomski sistem? To zadnje je bila modrost cenjenega soproga, ki sta mu silovito prikimavala ljubljeni sin in koruzniški zet. Močnejši spol da je ogrožen, so se pritoževali. Iz rok jim pulimo najboljše službe, nočemo rojevati otrok, nočemo kuhati, nočemo seksati, ker smo preutrujene, hkrati pa zahtevamo, da nimajo pleš in trebuha ter da zaslužijo veliko denarja.

Skrajni čas je, da si zdaj oni priborijo enakopravnost, ki da so jo izgubili nekje na prelomu iz komunizma v kapitalizem. A ne? Tako so modrovali, medtem ko sem jaz, kot že omenjeno, kuhala, babica je pripravljala mizo, ljubljena hči pa si je že kdo ve kolikič šla merit, ali ima v urinu kaj nosečniških hormonov. Ko sem zagrozila, da bo dobil kosilo samo izkoriščevalski ženski del družine, če takoj ne utihnejo, so se začeli pogovarjati o nogometu.

Kmalu po tistem smo kolektivno navalili k sorodnikom na obisk, sonček je sijal in udobno smo se namestili po foteljih ter ležalnikih na terasi, nakar se mi na komolec prilepi nekaj mokrega in toplega. Zarjovela sem kot lev, mokri poljub je popustil in pod kavč je hušknilo nekaj precej pomečkanega v sivkastorjavi barvi. Spravila sem se na vse štiri in pogledala, kaj za vraga se skriva tam spodaj. Tudi »tisto« je bilo dovolj radovedno in potisnilo na plan svoj nagubani smrček. Zrla sva si iz oči v oči  –  pogumna feministka in čisto mlad pes, neke vrste boksar. Ali kaj. Počasi je prilezel ven in me še enkrat polizal.

Oj, to je pa nov družinski član, je pripomnil cenjeni soprog. Izkazalo se je, da je skrbnica ali kako se temu že reče – domača hči.  Oj, dama s psičkom, je kriknil koruzniški zet, ona pa je vzdihnila, da je v resnici dama s prašičkom. Res je bil širši kot daljši. Ampak to je zaradi pasme, se je tolažil damin oče, in prisegal, da ga vodi vsak dan na blazno dolge sprehode, da bi nesrečnik shujšal. Pa mu ne uspe.

Kaj ima pes z emancipacijo? No, tole: ko je v dnevno sobo leno pritavala mačka, se je mali boksar skril za veliko lončnico (v resnici je petkrat večji od mačke). Potem se je začel plaziti proti njej in se ustavil natanko en meter od konca njenega repa. Tako, kot se je premikala mačka, se je premikal tudi pes, razdalja pa je ostala enaka. Ko je pes prišel k hiši, ga je mačka takoj oklofutala in do krvi opraskala, tako da je bilo takoj jasno, kateri je glavni, so pojasnili sorodniki. Ampak predstave še ni bilo konec. Mački so natresli v posodo mačje brikete, pojedla jih je približno pol, potem je odšla, pes pa se je zakadil k posodi in pojedel preostalo. »Kupili smo mu pasje brikete, a jih noče jesti, je pa mačje in vsakič čaka, koliko mu bo pustila,« so pojasnjevali. No, ampak briketov seveda ni bilo dovolj za kosilo. Nečakinja je prinesla pasjo konzervo in jo odprla. Niti povohal je ni. Potem je vzela vilice in zajela grižljaj. Ubogljivo je odprl gobec in pogoltnil, kar mu je dala.

 Misliš, da bo tako skrbela za moža, ko ga bo imela, so me spraševali vsi trije moški, ko smo pešačili domov. Upam, da bo sam znal jesti z vilicami, sem pripomnila. Ampak mene je pa fascinirala mačka, je rekla babica. Kakšna osupljiva moč! To je pravi feminizem –  lopneš in narediš red. A ne?

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 20, 20. maj 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana