Na Islandiji imajo stalno prebivališče prijavljeni trije Slovenci, nekaj čez dvajset pa jih tam živi začasno. Po podatkih veleposlaništva nobeden od njih ne biva v neposredni bližini vulkana Eyjafjallajökull in nihče ni bil ob njegovem izbruhu ogrožen. Pa jih je vsaj kaj prestrašil, jim prekrižal načrte ali dal misliti?

Stanko Jerman, Reykjavik

Na Islandijo je prišel leta 1983 iz Pirana, ukvarja pa se z uvozom raznovrstnih izdelkov in prehrane iz Slovenije.
Kako ste vi osebno doživeli izbruh vulkana?
O izbruhu vulkana smo izvedeli iz medijev. Ni nas posebno presenetil, saj je v času, odkar smo na Islandiji že dvakrat izbruhnil vulkan Hekla. Ti vulkani so sicer kar dvesto kilometrov daleč od mesta, občutek pa je zelo neprijeten, opozarjali so nas na pripravo zaščite, če bo koncentracija pepela zelo močna. Prve dneve smo imeli pravo »srečo«, saj je ves pepel odpihalo proti Angliji in Skandinaviji in je odneslo črn pepel v Evropo. V Reykjaviku je bilo ves čas sončno in mirno vreme.

Ana Korbar, Akureyi

Na Islandiji živi že 20 let, v deželo pa je zašla čisto po naključju kot študentka, se vanjo zaljubila in ostala. Zaposlila se je pri turistični agenciji Nonni Travel v mestecu Akureyri, ki jo je tudi ustanovila Slovenka in kjer dela še danes.
Kaj so bile najhujše posledice izbruha?
Prva težava, ki jo je izbruh pod ledenikom z enakim imenom povzročil, je bila poplava, zaradi katere so morali evakuirati ljudi z 20 kmetij. Kmete je najbolj skrbelo zaradi živali in škode, ki bi jo lahko povzročila povečana količina fluora na pašnikih. Začel se bo tudi čas, ko se rojevajo jagnjeta, kmalu za tem pa bo treba ovce spraviti na pašo. Upajo, da pepel ne bo povsem onemogočil poletne košnje, saj bo za naslednjo zimo treba poskrbeti za seno.
Kaj vas je pri vsem skupaj najbolj prestrašilo ali skrbelo?

Več v tiskani izdaji revije Jana, št.18, 4.5. 2010