Je nad sodnico le modro nebo?
Julija sem bila na posvetu o modelu barnahus, ki (upajmo) prihaja tudi v Slovenijo, še prej pa bi morali namreč sprejeti ustrezen zakon, kar se pri nas dogaja zelo počasi. Gre za islandski model zaščite otrok v kazenskih postopkih, ko bi v varnem in prijetnem prostoru le enkrat ali največ dvakrat kompetentni forenzični psihologi in drugi strokovnjaki izprašali otroke, posnetek pa bi potem uporabljali na vseh sodnih instancah. Upala sem, da bodo govorili tudi o treh zarubljenih otrocih, ki sreče, da bi jih kdo strokovno pregledal in izprašal, niso imeli, sodnica Vera Premerl Gams, ki odloča o njihovi usodi, pa jih celo nikoli ni videla. Jih je pa po telefonu slišala, ko so se divje upirali, da bi šli k očetu, in se ni vprašala, zakaj. Že več kot pol leta otrokom preprečuje, da bi imeli kakršnekoli stike z mamo, in to lahko počne do svoje upokojitve ali do polnoletnosti otrok, če prav razumem. Nad njo je očitno le modro nebo, saj lahko na račun izvedenca, ki ga »ne najde«, postopek zavlačuje v nedogled. Dokler ne bo razsodila, primer ne more na višjo sodno instanco, kjer bodo sodniki morda bolj človeški in razumni. Razumete? Otroci nimajo na sodišču nikakršne prednosti, čeprav je stroka obljubljala, da bodo postopki na družinskih sodiščih hitri in za otroke čim manj boleči.
Barnahus. Nekaj mesecev se že ukvarjam z zarubljenimi otroki, ki jih tudi jaz nisem nikoli videla, prav tako nisem imela stikov z njihovo materjo, ker ji je sodnica prepovedala stike z novinarji (mi lahko kdo s sodišča pove, na kakšni osnovi?!). Zato pa imam stik z mnogimi, ki primer poznajo in so čedalje bolj zgroženi. V Pravni praksi je zadevo kar dvakrat pojasnila mamina prva odvetnica, sodnico je poleg Zarje Jane ovadil Matevž Krivic, poleg številnih mnenj smo v prejšnji številki objavili tudi mnenje sodnice, ki strokovno razlaga svojo zgroženost nad divjaškim rubežem otrok. Ko sem na tistem posvetu – uvodni referat je imela Vlasta Nussdorfer, sodelovala je tudi pravosodna ministrica –, poslušala, kako lepo so zamišljene te varne sobe, kjer bodo zlorabljeni otroci lahko izpovedali, kar jim leži na duši, me je prešinilo, da je treba nabor malih kandidatov za forenzično izpraševanje razširiti tudi na otroke staršev, ki se ne znajo in ne morejo dogovoriti, kako bo s stiki po ločitvi. Kako si je sodnica, ki sploh ni z družinskega, ampak z običajnega okrožnega sodišča, s svojim nepoznavanjem psihologije sploh drznila soditi brez poprejšnjih obširnih strokovnih ekspertiz? Zelo očitno je, da od vsega začetka sprejema le očetove predloge in pritožbe ter da kljub vsesplošnemu zgražanju zaradi nečloveškega rubeža treh otrok to počne še zdaj. Povprašala sem mamine prijateljice, ali je mama spremila dvojčici, ko sta šli prvič v šolo, pa so rekle, da ne. Sodnica je izrecno prepovedala. V čem je mati, ki je bila do sodničinih nezaslišanih posegov edina skrbnica otrok, odtujeni oče je živel drugje in le občasno prihajal na obisk, otrokom tako nevarna? Kako jih ogroža? Zakaj je v največjo korist otrok, da je sodnica mater popolnoma izrinila iz njihovega življenja? Za nedoločen čas sicer, ki je že zdaj neskončno predolg in lahko traja v nedogled! Kdo ji daje ta pooblastila in kdo jo ščiti, da se primer nikamor ne premakne? So otroci s svojo nemočjo in ranljivostjo obravnavani na isti ravni kot utajevalci davkov? Pojasnite vendar!
Od tod do nikoder. Tolažila sem se, da so takšni primeri zelo redki, pa žal ni tako. Oglasilo se je kar nekaj mam s podobnimi zgodbami, ene so se v resnici vlekle do polnoletnosti otrok in pustile srhljive posledice.
Več v reviji Zarja Jana št. 36, 8. 9. 2020
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
