Najprej je v noči z nedelje na ponedeljek Marko Abram – nihče ni prej opazil, da bi bil nasilen – s sekiro pobil brata in babico, njuni glavi pa sežgal v peči za centralno kurjavo. Kot da je hotel prispevati cinično ilustracijo v vročo razpravo o tem, kaj sploh je družina. Parlamentarna desnica je vztrajala, da so to le oče, mati in otroci, saj v drugačnih razmerjih sreče, morale in podobnih dobrobiti ne more biti, vsekakor še toliko manj, če bi se v starševskem paru znašla dva ali dve istega spola. Ampak vidite – Marko je iz družine z očetom, materjo, bratom, dedkom in babico, pa se vseeno ni izšlo. Mama je že zdavnaj pobegnila zaradi očetovega nasilja …

Po dolgoletnem zavlačevanju in dveh referendumih je bil družinski zakonik prejšnji teden v parlamentu sprejet s spodobno večino, torej si lahko oddahnemo, da imamo na tem področju sodobnejšo zakonodajo (če spet komu ne bo prišel na misel kakšen referendum). V središču je interes otroka in njegove prihodnosti, se pravi, da »pravica dedka in babice do družinskega življenja«, kot smo to poslušali v primeru koroških dečkov, ne bi smela več biti na programu. Ampak samo pravica otrok. Desnici ni uspelo izsiliti, da bi dedki in babice smeli posvojiti svoje vnuke, lahko pa jim je dodeljena »starševska skrb«, ki zajema roditeljske pravice in dolžnosti, drugih razmerij v družini pa ne podira. Med zanimivimi novostmi je vsekakor predporočna pogodba, ki jo lahko skleneš, ni pa potrebna (če se poročajo tajkuni, bodo najbrž že poskrbeli za to), pa dolžnost preživljanja staršev, a le toliko časa, kolikor so oni preživljali otroke. Seveda ljudem, ki so živeli v skrbnih družinah, ne pride na misel, da ne bi poskrbeli za svoje starše, kaj pa tisti, ki so jih zapustili (največkrat je to oče) in se niso zmenili zanje? Že do zdaj so se lahko otroci uprli, da bi preživljali starše, ki so jih zapustili, zdaj pa je drugače – če je recimo oče skrbel za družino nekaj let, bo imel pravico za ta čas zahtevati pomoč svojih potomcev. Sodišča bodo vsekakor imela kaj delati, saj se bo lepo število pristojnosti centrov za socialno delo preselilo v sodne dvorane, za kar imajo dve leti časa za priprave. Nelagodje je precejšnje, saj družinskih sodišč tako rekoč nimamo, usposobljenih sodnikov, ki bi bili kos z vsemi žavbami namazanim odvetnikom, pa tudi ne. Znani pravnik Matevž Krivic, ki se pogostokrat pred sodišči bori za pravice otrok, meni, da bomo najbrž ugotovili, da so bile odločitve socialnih delavcev bolj pretehtane, kot bodo odločitve sodnikov.

No, in prav Matevž Krivic je posredno sodeloval še v enem dogajanju v tednu družin po slovensko – ko so izgnali sirsko družino Korba z majhnim otrokom, rojenim v Ljubljani. Ves njegov trud, da bi obravnavali prošnjo za azil v Sloveniji, je bil jalov. Celo Evropsko sodišče je pritrdilo našemu sodstvu, da lahko vrne družino tja, od koder je prišla – na Hrvaško. Kar je skladno z Dublinsko odredbo, nikakor pa ne s človečnostjo naše »socialne« države. Vračanje družine je bila namreč naša pravica, ne pa dolžnost. Izgnali smo par krščanske vere, ki v bližini Islamske države ne more preživeti, izgnali smo učiteljico glasbe s porušenim psihičnim zdravjem (a je kaj čudno) in trgovca, ki je že imel obljubljeno službo. In seveda malčka, ki je raje slovensko kot sirsko hrano. Želim si, da bi Hrvati družino čim prej vzeli v obravnavo in jo rešili negotovosti, pa čeprav samo zato, da bi Slovence brcnili v koleno. Aktivisti, ki so poskušali preprečiti deportacijo (hvala vam za pogum!) bodo že izvedeli, kaj se bo dogajalo. Mi pa tudi.